- Počasi bo treba domov.
– Ja, tudi mi bomo pospravili in se odpeljali v dolino.
– Glej otroke, kako so simpatični, ko skupaj sedijo tam dol na mizi in gledajo v dolino.
– Kako fajn, da so se tako ujeli in se ves dan igrali skupaj.
– Res je.
– Nič, mi gremo. Lepo bodite. Se kmalu spet vidimo.
– Tudi vi bodite lepo. Me veseli, da smo se spoznali. Če ne drugače, se ujamemo pa na Facebooku.

– Gremo. Mi daš petko? Bravo.
– Daš tudi meni petko? Super!

Slik, slik …

– Otooooon!

Smrtna tišina. Otroški jok.

– Kaj se je zgodilo?!?!
– Oton je padel!
– Faaaaaaak! Kam?!?!

Na tej škarpi je sedel angel varuh, ki je rešil najinega sina.

Na tej škarpi je sedel angel varuh, ki je rešil najinega sina.

Odrasli smo stekli proti klopi, kjer so sedeli otroci in delili petke družini, s katero smo klepetali še dolgo po koncu Gorskega teka na Golte, ki smo ga izpeljali že tretje leto. Zdelo se je, da celo večnost nismo dojeli, kaj se je ravnokar zgodilo. Našega 3-letnika smo pobrali na poti, tri metre niže, kamor je omahnil s klopi, ko se je želel posloviti s petko.

– Kaj se je zgodilo?
– A je v redu?
– Joka se! Ok. To je dobro. Samo, da joka.

Šele, ko me je Filip prijel za roko, sem se zavedla, da moram zadihati in da je tam tudi on, najin starejši sin. Prijela sem ga za roko in ga pogledala.

– Filip, si v redu?

V mene se je zazrl čuden pogled skoraj 5-letnika, ki je začutil srh, strah, paniko in onemelost šestih odraslih. Kako naj bi razumel, kaj se dogaja? Pokleknila sem k njemu in ga objela. Oklenil se me je, kot da je tudi sam ravnokar doživel padec s treh metrov. Bil je pretresen.

– Mami … jaz sem mislil, da bom kar umrl.
– V redu je, srce. To je strah. Tako si se počutil zato, ker smo se vsi zelo ustrašili, ko smo videli, da je Oton padel.

Dvignila sem ga in odnesla do ostalih, ki so se zbrali skupaj in se z ostalimi otroki že pogovarjali, kako je prišlo do nesreče. Medtem ko so se nam v glavah odvijali različniscenariji, smo vsi samo upali, da je z mladeničem, ki bi nas zaradi padca lahko za vedno zapustil, vse v redu.

Šele med vožnjo v dolino sem začutila, da je šok popustil. Šele takrat sem se resnično zavedla, da bi pol ure prej lahko izgubila sina. Zaradi nedolžne “petke”. Preplavila so me nešteta čustva. Želela sem zakričati na ves glas, ampak nisem imela moči. V prsih me je stiskalo, v mislih pa sem si govorila, naj diham. Solze, ki se v mojih očeh z lahkoto pojavijo v trenutku, ko me preplavijo kakršna koli čustva, pa kar niso stekle. Roko sem položila na Romanovo nogo in se ozirala proti zadnjemu sedežu, kjer sta se fanta počasi pogrezala v spanec. V mislih pa mi je odzvanjala ena sama beseda: “HVALA!”

Hvala, angel varuh! ❤️