Jadransko morje

02.07.2012|

Za mano je dopust. Na Hrvaškem. Najprej pet dni ob Jadranskem, nato še trije dnevi ob zagrebškem morju1. Bilo je vroče. Poletno in peklensko vroče in vesela sem, da sem spet doma, čeprav je tudi tukaj vroče. In niti klime ni :)

Zame je morja za nekaj časa dovolj. Jadransko magistralo sem videla (tokrat prvič), zadrske morske orgle sem slišala, naplavala sem se, celo 4 delfine sem videla (plavali so nekaj sto metrov stran od obale in ko sem jih zagledala, sem bila navdušena kot majhen […]

  1. To naj bi bilo drugo ime za športno-rekreacijski center Jarun na jugu hrvaškega glavnega mesta. []

Jutranji sprehod med kapljicami rose

03.05.2012|

Prazniki, ki so za nami so bili zame eni najlepših, če ne celo najlepši prazniki, kar pomnim. Vendar vsebina praznikov pri tem ne igra nobene vloge. Gre za to, da sva si uspela dopovedati, da si je treba vzeti čas zase. V ta čas sicer spada tudi nekaj opravil po stanovanju, a brez vsakršnega pretiravanja. V zadnjih dneh sem si tako uspela urediti pisarniški kotiček dnevne sobe. Vedno, ko pogledam regal, kamor sem zložila večino svojih stvari, me prevzame prijeten občutek, ki mi govori, da so se tudi te stvari končno ustalile in našle svoj prostor. Seveda nisem pospravljala vse […]

Zagreb, mesto z milijonom src

25.10.2011|

V začetku oktobra sva se odpravila na službeno-dopustniški potep v prestolnico naših južnih sosedov. Čeprav sem bila v Zagrebu že prej, prvič, ko smo šli na razstavo ruske avantgarde, drugič pa smo Klovićeve dvore obiskali v času, ko so v tem nekdaj jezuitskem samostanu razstavljali dela Marca Chagalla, se mi je zdelo, da bi si ga morala enkrat ogledati čisto turistično. Tokrat se mi je ponudila priložnost, da skočim čez plot za prispevek v novi rubriki, ki so jo septembra uvedli v reviji Potepanja. Preden sva se odpeljala, sem podrobno pregledala zagrebške informacije na vseh mogočih spletnih straneh, obiskala sem ljubljanski sedež Hrvaške turistične skupnosti, kjer so mi dali zemljevid mesta, v Zagrebu sem se oglasila na lokalnem TIC-u, potem pa sem po čem zanimivem povprašala še natakarja, ki nama je postregel s kavo.

Med srkanjem kapučina sva se odločila, da si bova najprej ogledala center mesta in bolj na hitro obiskala glavne znamenitosti, potem sva se odpravila na sprehod po parku Maksimir in se za konec ustavila še v športno-rekreacijskem centru Jarun. Več podrobnosti o izletu si lahko preberete v naslednjih Potepanjih, ki izidejo (če prav vem) 28. oktobra. Tukaj sem objavila le nekaj fotografij, ki so nastale med potepanjem, a jih v tiskani verziji ne bo.

Na koncu najinega enodnevnega izleta sva se strinjala, da si je za to, da bi lahko Zagreb res doživeli, ne samo videli, treba vzeti vsaj 3 dni. Če imate radi naravo, pa kakšen dan več, ker zagrebška okolica z goro Medvednico ponuja polno zanimivih možnosti za rekreacijo. Če mi verjamete, si poglejte brošure o Zagrebu in njegovem zaledju.

[…]

Mozirski gaj vs. Bohinjsko jezero

19.08.2011|

Odkar sem se preselila v Mozirje, sem že večkrat odgovorjala na vprašanje, kje je lepše – v Mozirju ali v Bohinju. Težko je reči, kje je lepše. Bohinj bo vedno kraj, kjer sem odraščala in kjer sem počela otroške traparije in kamor se bom vedno rada vračala, saj je tam doma moja družina, ki je nepogrešljivi del mojega rojstnega kraja1. Priznam, da mi je kar malo žal, da se nisem iz Ljubljane vrnila v Bohinj, a glede na to, da sem dala prednost ljubezni in treznemu razmisleku o (z)možnostih ustvariti si najin dom, se ne bi smela preveč pritoževati. Ob tem priznam tudi, da se v Mozirju še vedno ne počutim čisto doma. Najbrž bom potrebovala še kakšno leto, da bom teh nekaj deset kvadratov stanovanja začela dojemati kot svoj dom. Včasih me celo malo stisne ob misli, da je to končna postaja mojih selitev in da načeloma ni nobene možnosti več, da bi živela kje drugje. Verjetno se s podobnimi občutki srečuje marsikdo, ki se odloči, da se bo odselil nekam daleč stran od rojstnega kraja, ali pa sem samo jaz tako zelo sentimentalna glede teh stvari. Kdo bi vedel … :)

[…]

  1. Čeprav Bohinj ni kraj, ampak je samo ime za kotlino, ki jo sestavljata Zgornja in Spodnja Bohinjska dolina. []

Službeni dopust v kraški Hiši posebne sorte

18.08.2011|

Čudno je, ko želi človek svetu povedati, kako lepo se je imel v času enotedenskega bivanja na Krasu, pa kar ne ve, kje naj začne in kaj naj napiše. V Hiši posebne sorte v majhni kraški vasici Kodreti smo preživeli šest nadvse zanimivih dni. V zavodu Zlata leta želimo skupaj z invalidi vzpostaviti prvi pravi samostojni spletni portal, namenjen invalidom in vsem, ki jih zanimajo tematike povezane s približno 160.000 Slovenci, ki jih družba zaradi različnih vzrokov označuje z besedo invalid. Ko sem se letos že drugič dlje časa družila s temi nadvse zanimivimi ljudmi, sem se ponovno zavedla, da sem polna nekih predsodkov in klišejev1, potem pa sem ugotovila, da bi se morala ob svojih problemih večkrat spomniti na to, da sem že samo zaradi dejstva, da je moje telo takšno, kakršno naj bi bilo, ena velika srečka!

Invalidi gor, invalidi dol … Mi si skupaj z njimi želimo predvsem pokazati svetu, da se ti ljudje sicer res velikokrat srečujejo z zelo zoprnimi stvarmi, a je med njimi vseeno polno takšnih, ki težave premagujejo tudi iz dneva v dan, če je treba in živijo veliko bolj kvalitetno življenje, kot tisti, ki smo “normalni”. Zato bomo z veseljem pomagali pri vzgoji spletnega portala Hefajst.si, ki se bo luč sveta zagledal v nekaj dneh, in bo namenjen vsem, ki bi na svet pogledati iz čevljev, ki jih nosijo invalidi. Na spletnem portalu hefajst.si bo poleg različnih pravnih nasvetov oz. predpisov, ki jih baje invalidi včasih poznajo premalo, da bi lahko uveljavljali še kakšno pravico več, še šport, kultura, turizem in še in še. Skupna točka vsem prispevkom bodo seveda invalidi. Če je med vami kdo, ki bi slučajno sodeloval pri ustvarjanju vsebin za hefajst.si, ali pa pozna koga, ki bi lahko na kakršen koli način prispeval k ustvarjanju tega portala, je lepo vabljen, da se nam oglasi.

[…]

  1. Ne, Katarina, invalidi niso samo tisti ljudje, ki so na vozičkih … []

Ljubljana

02.08.2011|

Od zdaj naprej hodiva v Ljubljano le še na obiske. Nič več ni ljubljanske postelje, ki bi čakala, da se utrujena uleževa vanjo. Ampak, če se je treba do postelje odpeljati uro daleč, tudi ni tako hudo. Sploh zvečer ne, ko je cesta skoraj prazna in sva imela dobro uro zatem, ko sva se odpravila iz Ljubljane, že umite zobe.

Če bodo vsi izleti v glavno mesto tako lepi, kot je bil prvi, potem naj jih bo veliko. Tako kot pravi najin frizer, če je to trpljenje, naj kar traja :)  Na Alijev frizerski stol se redno usedam že toliko let, da si sploh ne predstavljam, da bi mi glavo umile druge roke. Ali je pač Ali, jaz pa sem človek, čigar naklonjenost si lahko pridobite dokaj hitro. In jo tudi obdržite. Frizer je bil sicer le eden od razlogov, da sva se odpravila na celodnevni izlet v Ljubljano in do njega sva prišla šele po puščanju krvi. Nato je sledil sprehod do Prešerca in naprej do prenovljenega Kongresnega trga. Privoščila sva si kos pice in se v želji za čim bolj udobnimi stoli odpravila naprej ob Ljubljanici. Med kofetkanjem sva opazovala okolico in ugotovila sem, da že celo večnost nisem sedela v centru mesta v popolnoma uživantskem smislu.

[…]