Jutranji sprehod med kapljicami rose

03.05.2012|

Prazniki, ki so za nami so bili zame eni najlepših, če ne celo najlepši prazniki, kar pomnim. Vendar vsebina praznikov pri tem ne igra nobene vloge. Gre za to, da sva si uspela dopovedati, da si je treba vzeti čas zase. V ta čas sicer spada tudi nekaj opravil po stanovanju, a brez vsakršnega pretiravanja. V zadnjih dneh sem si tako uspela urediti pisarniški kotiček dnevne sobe. Vedno, ko pogledam regal, kamor sem zložila večino svojih stvari, me prevzame prijeten občutek, ki mi govori, da so se tudi te stvari končno ustalile in našle svoj prostor. Seveda nisem pospravljala vse […]

Mozirski gaj vs. Bohinjsko jezero

19.08.2011|

Odkar sem se preselila v Mozirje, sem že večkrat odgovorjala na vprašanje, kje je lepše – v Mozirju ali v Bohinju. Težko je reči, kje je lepše. Bohinj bo vedno kraj, kjer sem odraščala in kjer sem počela otroške traparije in kamor se bom vedno rada vračala, saj je tam doma moja družina, ki je nepogrešljivi del mojega rojstnega kraja1. Priznam, da mi je kar malo žal, da se nisem iz Ljubljane vrnila v Bohinj, a glede na to, da sem dala prednost ljubezni in treznemu razmisleku o (z)možnostih ustvariti si najin dom, se ne bi smela preveč pritoževati. Ob tem priznam tudi, da se v Mozirju še vedno ne počutim čisto doma. Najbrž bom potrebovala še kakšno leto, da bom teh nekaj deset kvadratov stanovanja začela dojemati kot svoj dom. Včasih me celo malo stisne ob misli, da je to končna postaja mojih selitev in da načeloma ni nobene možnosti več, da bi živela kje drugje. Verjetno se s podobnimi občutki srečuje marsikdo, ki se odloči, da se bo odselil nekam daleč stran od rojstnega kraja, ali pa sem samo jaz tako zelo sentimentalna glede teh stvari. Kdo bi vedel … :)

[…]

  1. Čeprav Bohinj ni kraj, ampak je samo ime za kotlino, ki jo sestavljata Zgornja in Spodnja Bohinjska dolina. []

Ljubljana

02.08.2011|

Od zdaj naprej hodiva v Ljubljano le še na obiske. Nič več ni ljubljanske postelje, ki bi čakala, da se utrujena uleževa vanjo. Ampak, če se je treba do postelje odpeljati uro daleč, tudi ni tako hudo. Sploh zvečer ne, ko je cesta skoraj prazna in sva imela dobro uro zatem, ko sva se odpravila iz Ljubljane, že umite zobe.

Če bodo vsi izleti v glavno mesto tako lepi, kot je bil prvi, potem naj jih bo veliko. Tako kot pravi najin frizer, če je to trpljenje, naj kar traja :)  Na Alijev frizerski stol se redno usedam že toliko let, da si sploh ne predstavljam, da bi mi glavo umile druge roke. Ali je pač Ali, jaz pa sem človek, čigar naklonjenost si lahko pridobite dokaj hitro. In jo tudi obdržite. Frizer je bil sicer le eden od razlogov, da sva se odpravila na celodnevni izlet v Ljubljano in do njega sva prišla šele po puščanju krvi. Nato je sledil sprehod do Prešerca in naprej do prenovljenega Kongresnega trga. Privoščila sva si kos pice in se v želji za čim bolj udobnimi stoli odpravila naprej ob Ljubljanici. Med kofetkanjem sva opazovala okolico in ugotovila sem, da že celo večnost nisem sedela v centru mesta v popolnoma uživantskem smislu.

[…]

Pipa je končno našla naš dom

21.07.2011|

Odkar sva (prvič) naročila kuhinjsko pipo in vse ostale kopalniško-kuhinjske stvari v eni od mozirskih trgovin sta minila že dva dobra meseca. Ko naj bi pipa prišla, je v resnici ni bilo. Potem jo je zamenjal slab nadomestek, ki sva ga morala vrniti, ker naj bi ga v tem času že prodali neki drugi stranki. Naslednji dan sva nadomestno pipo vrnila, ker se nama enostavno ni dalo več ukvarjati s to trgovino in njegovim prodajalcem, ki je med drugim Romanu rekel, naj jo naročiva pa iz Nemčije. Potem bova že videla, kako je s temi stvarmi. “Premlada in nerazumevajoča posel”, sva želeno kuhinjsko pipo še pred prodajalčevim “dobronamernim namigom” naročila na eBayu. Zdaj nama je kar malo žal, da svoje “naivne” mladosti, ki ima poštene in korektne odnose s sodobno tehnologijo, nisva izkoristila že na samem začetku.

Na pošiljko iz Nemčije sva čakala natanko OSEM dni. Roman je v sredo na eBayu stisnil še zadnji klik, s katerim je potrdil nakup kuhinjske pipe. Potem je sledil vikend, ki sva ga med drugim izkoristila za raztegovanje nog s sprehodom skozi Alpski vrt na Golteh. V ponedeljek ga je čakal mejl, da so najino pipo odposlali in v četrtek jo je do vhoda pripeljala hitra pošta. Bila sva je približno tako vesela, kot je bil svoje Pippe vesel Chef. ;) In moj mož jo je mojstrsko zmontiral sam.

[…]

Tekaški vikend z Majo Benedičič v Ratečah

17.01.2011|

Ko zjutraj pogledam skozi okno in pogled v daljavo zastira gosta ljubljanska megla, se ponovno spomnim čudovitih, s soncem obsijanih zasneženih gora, na katerih so nam počivale oči zadnja dva dneva. Začetni tečaj teka na smučeh, ki ga je zavod Zlata leta organiziral v sodelovanju z olimpijko Majo Benedičič, je bil še toliko lepši, ker nas je grelo za zimo že nekoliko pretoplo sonce. Moj obraz je pridno absorbiral sončne žarke, ki so se odbijali od malih snežnih kristalčkov. Zato sem v od megle belo Ljubljano prinesla nekaj novih pegic in zdravo rdeč obraz. RES je bilo tako lepo, da lepše ne bi moglo biti! Kljub temu, da je včasih težko, vseeno poskušam čisto odmisliti tudi tista dva, tri kisle obraze, ki bi ostali skisani tudi v sanjsko idealnih okoliščinah. Je že tako, da smo Slovenci eni najbolj zateglih gostov, ko bi za praktično nič denarja radi kraljevski luksuz. Nima veze … Preveč je boljših in prijetnejših ljudi, da bi pustili, da nam vzdušje pokvari zanemarljiva peščica …1

[…]

  1. Čeprav se meni to včasih zdi prav nemogoče, saj s svojo kmečko logiko enostavno ne morem in ne morem razumeti razmišljanja nekaterih ljudi .. []

Katarina

31.12.2010|

Tista nad Ljubljano. Po nekaj letih in raziskavah, kako sploh priti do izhodišča za izlet na Katarino, sva jo končno našla in tudi osvojila. Morala sva izkoristiti enega od teh čudovit dni, s katerimi nam je postregla mrzla zima, in malo pobegniti iz mesta. Hkrati sva odprla še sezono iskanja izgubljene kondicije, ki se je z londonsko gripo še bolj izgubila. Bo treba zlesti še na kakšen hrib preden jo bova spet našla. Jaz bom svoje zakrnelo telo raztegnila še z jogo in tekom na smučeh.

Veliko pametnega o Katarini ne znam povedati, razen to, da ima zelo lepo ime :) in da je bil vzpon nanjo pravi zimski užitek, po katerem imam spet občutek, da lahko diham. In zjutraj sem slišala, da je gori jasno in -4 °C. Če bi se radi nadihali tudi vi in imate avto, vam priporočam, da izberete pot, ki sva jo tudi midva. Do Katarine sva se odpravila po “stari” cesti iz Ljubljane proti Kranju. V prvem semaforiziranem križišču v Medvodah sva zavila levo in ko sva prečkala železnico, sva v križišču z ogromno tablami1 spet zavila levo in se nato držala smeri za Slavkov dom, kjer sva pustila najinega konjička. Nato sva se podala v smeri puščic in jim pridno sledila, dokler nisva po dobri uri hoje v daljavi zagledala majhne cerkvice na enem od vrhov. Kasneje sva ugotovila, da je to Sv. Jakob, ki ga bova obiskala ob naslednjem osvajanju Polhograjskega hribovja oz. Polhograjskih dolomitov.

prihod v Medvode, drugo zavijanje levo, sledenje smerokazom za Slavkov dom, izhodišče za vzpon na Katarino

[…]

  1. Glej spodnjo fotografijo. []