Kje naj začnem? Moja glava je tako polna informacij. Na trenutke se mi zdi, da mi jo bo kar razneslo. Vendar se mi še vedno zdi, da ne vem nič, da obstaja še toliko stvari, ki bi jih morala pogledati, prebrati, prevesti … Hkrati pa me vsa ta množica podatkov, ki sem jih dobila iz knjig, člankov in filmov, dela neizmerno srečno. Zdi se mi, da v času “študija” končno počnem RES nekaj dobrega. Nekaj smiselnega. Nekaj RES aktualnega in odličnega. Ai Weiwei, kitajski umetnik, aktivist, kitajski Andy Warhol, glavna tema moje diplome, mi je tako zlezel pod kožo, da bi najraje kupila letalsko vozovnico, odletela v Peking, našla njegov FAKE Design studio, ga objela, mu rekla HVALA, se od sreče zjokala in odletela nazaj domov.

ai weiwei in sodobna kitajska umetnost

Te dni sem še toliko bolj srečna. Ne zato, ker mi pisanje ne gre ravno tako dobro od rok, kot sem upala … Preveč stvari imam v glavi in včasih mi pri njihovem zlaganju pomaga samo več papirnatih seznamov, s katerimi poskušam pospraviti glavo. Po drugi strani pa mi ogromno energije daje dejstvo, da sem preko interneta, ki je zadnja leta postal glavno orožje Ai Weiweija, na nek način povezana z njim. Še posebej sem povezana z njim preko Alison Klayman, simpatične ameriške novinarke, ki je med letoma 2006 in 2010 živela na Kitajskem in v tem času posnela polno materiala o Ai Weiweiju, ki ga trenutno spravlja v dokumentarec Ai Weiwei: Never Sorry. Od včeraj1 naprej lahko vidite skoraj 18-minutni izsek Who’s Afraid of Ai Weiwei iz njenega filma. Ko dobim kakšen evro, ga bom z veseljem donirala za dokončanje tega filma, ki je še v nastajanju. Trenutno brez prebite pare se ji za njene odgovore na moja diplomska vprašanja lahko zahvalim samo z moralno podporo in s tem, da njeno delo reklamiram med vsemi, ki me zadnje čase skoraj ne vidijo in med vami, ki ste se znašli na mojem blogu in ga tudi berete.

Res je lepo biti del takšne zgodbe, tudi če sem le njen zelo mini in skoraj zanemarljiv del. In res ni boljšega občutka, kot to, da ti je diploma breme samo v smislu nujne formalnosti, s katero boš postavil piko na koncu zgodbe, ki se pri meni vleče že (pre)dolgo. Ampak na koncu sem le našla smisel oz. pravo veselje v svojem študiju. Tega je bilo v času predavanj bolj malo … Tudi, če ne bom nikoli več v življenju imela opravka s kitajščino in Kitajsko, bom vseeno presneto ponosna na svojo diplomo. Ali pa vsaj na ure in ure, ki sem jih zaradi nje in Ai Weiweija preživela s knjigami ali tipkovnico v rokah.

Če bi o Ai Weiweiju radi izvedeli več, si vzemite dobro uro časa in si oglejte odličen BBC-jev dokumentarec Ai Weiwei: Without Fear or Favour (glej spodaj) in/ali posnetek Who’s afraid of Ai Weiwei, ki ga je posnela in zrežirala Alison Klayman. Jaz grem pa sistematizirat njegovo Pravljico ;)

  1. 29. marec 2011 []