Težko je znova začeti, če človeka toliko časa ni bilo … Pa ne da sem iz vaje, ali da mi je zmanjkalo tem za pisanje, sploh ne, le … Mogoče je vsega preveč in je treba stvari najprej spraviti v nekakšen red v mislih, preden jih lahko zapišem v smiselno besedilo z glavo in repom. Poleg tega je za pisanje potreben navdih in navdih imam največkrat takrat, ko nimam dostopa do računalnika in časa za tipkanje.

Nazadnje sem pisala dnevnik samostojne podjetnice in tistima dvema bralcema, ki sta občasno še zašla h Kandeli, sem obljubila poročilo o tem, kako se bo zaključilo iskanje službe … Se iskreno opravičujem za ne držanje obljube. Na enkrat je mojo prošnjo za zaposlitev uslišala Tanja Skaza in znašla sem v marketinški ekipi podjetja Plastika Skaza d. o. o., ponedeljkove in četrtkove popoldneve pa sem preživljala s fantastično skupino, s katero smo se v celjski knjižnici učili ruščino. Vmes sem imela priložnost, da so mi v Skazi omogočili kar nekaj izobraževanj na temo marketinga. Poučevanje ruščine se je končalo in bil je maj. Komaj sem si malo oddahnila, že sem bila na dopustu v drugi polovici avgusta in danes se je začel oktober …

Raduha

Hitrost minevanja časa me vedno znova preseneča. Kar ne morem se navaditi, da čas tako beži. Zato sem toliko bolj vesela, da sem večino 14-dnevnega dopusta preživela doma. Z mojimi fanti. Ko se odklopiš od vseh naprav in zunanjega sveta ter si dovoliš zadihati, se kar naenkrat čas upočasni in lahko se ozreš okoli sebe in se zaveš situacije, v kateri si.

In kje je zdaj Kandela? Od sredine februarja oz. začetka aprila 2016, ko sem podpisala zaposlitveno pogodbo v Skazi, je Kandela vse bolj kar Katarina. Če sem se prej srečevala z izzivi samostojnega podjetništva, se zdaj srečujem z izzivi v službi. Priznam, da večkrat razmišljam, kako bi bila lahko nekoč spet sama svoj šef, a si ob tem vedno znova dopovedujem, da je težko biti sam. Lekcija, preizkušena na lastni koži, je bila dobra. Če želiš uspeti, moraš imeti resnično srečo ali ekipo, ki bo dihala s tabo.

Vsekakor sem zadovoljna z odločitvijo, da se odrečem statusu samostojne podjetnice in se znebim mesečnih stroškov s poslovnim računom. Seveda ima vsak status svoje prednosti in slabosti. Biti del kolektiva pomeni, da imaš okoli sebe ljudi, kar me včasih, priznam, strašansko moti. Najraje bi se zaprla med 4 stene doma. Samo jaz, računalnik in ptičje petje ali brnenje kakšne kosilnice na drugi strani okna. A tega pač ne morem početi vsak dan. Kljub temu sem ugotovila, da so v resnici moji sodelavci tisti, zaradi katerih se mi je kakšen dan lažje odpeljati v pisarno v Velenje. Če je polno hrupa, mi gredo včasih na živce, ampak ko je pisarna na pol prazna, mi spet ni čisto prav. Pa razumi, če moreš. :)

Kljub temu, da me kdaj kakšne stvari motijo ali enostavno ne morem razumeti, zakaj se nekaj dogaja, sem zelo vesela in hvaležna za priložnost, ki sem jo dobila v Skazi. Čeprav živimo v svetu, kjer ni več služb za 40 let, sem hvaležna za vse izkušnje, informacije in srečanja, ki jih nabiram iz dneva v dan. Na svoji poti se želim predvsem veliko naučiti – tako na področju posla kot osebnega življenja.

Na koncu pa sem iz dneva v dan najbolj hvaležna za to, da se lahko vračam k svojim. Z njimi sem v vsakem trenutku lahko jaz, ker vem, da me imajo najraje takšno kakršna sem, sitna, zoprna, zmedena, izgubljena, nasmejana, glasna, otročja, tiha ter zaljubljena vanje in misel na to, kaj vse bomo lepega še počeli in doživeli skupaj.

mi4

HVALA.