Pred časom sem pisala o tem, kakšna je moja izkušnja z združevanjem dopusta za varstvo nege in otroka, po domače porodniške, in statusom samostojne podjetnice. Zapis je nastal predvsem zato, ker me je večkrat prešinilo vprašanje, kaj je to porodniška, saj se mi je zdelo, da moji dnevi niso prav nič umirjeni in posvečeni le najinima fantoma. Stvari so se sicer ves čas vrtele okoli njiju, a se vedno znova prepletale z iskanjem prave ideje, kako nadaljevati oz. bolje rečeno, kako začeti pravo pot samostojnega podjetništva, ko bo koledar pokazal, da smo 8. februarja in naznanil moj prvi delovni dan.

zima - dnevnik samostojne podjetnice

Kaj pomeni porodniška za samostojno podjetnico, ki pred rojevanjem v resnici ni imela vpeljanega dela in je postala s.p. predvsem zaradi lažjega preživetja?

Predvsem to, da skuša vsako prosto minuto, tudi med dojenjem in na sprehodu, razmišljati o tem, kaj lahko ponudi trgu dela. Kaj si želim delati? Sploh obstaja kdo, ki potrebuje moje znanje? A so ljudje pripravljeni plačati za delo, ki jim ga lahko ponudim? Koliko so pripravljeni plačati? In koliko je v resnici vredno moje znanje oz. delo? Kdo sploh ve, kaj jaz znam, kaj delam, kaj sem delala in kaj bi rada delala? Kako bom ljudem povedala vse to? Jih bom povabila na kavo? Jih poiskala na družbenih omrežjih? Jim poslala elektronsko ali kar navadno pošto? Mogoče bi šla pa kar od hiše do hiše. :)

Vprašanja na vprašanja. Odgovori pa včasih kristalno jasni in jaz vsa optimistična, ah, nekako bo že šlo. Drugič spet popolnoma medli, jaz pa pesimistična in odločena, da bom šla kar k bližnjemu podjetju, da prosim, če imajo kaj prostora za tekočim trakom. Da ne omenjam utrujenosti, ki jo s seboj prinese 2 leti zbujanja ponoči. Enkrat en otrok, drugič nosečnost, potem dva otroka.

Kakor koli. Treba se je bilo odločiti, popisati nešteto praznih listov papirja in na koncu potegniti črto. Še preden se je uradno iztekla moja porodniška, sem popolnoma brezplačno oz. na lastne stroške poskušala narediti tudi nekaj za promocijo sebe v kraju, ki je postal moj domači kraj leta 2011, ko sem se sem preselila s čisto drugega konca Slovenije. Z osnovnošolskimi otroki (do konca so vztrajali le trije od 21 prijavljenih, ampak to je že druga zgodba) smo se dobivali na začetnem tečaju ruščine. Na Božičnem bazarju v Mozirju sem se obiskovalcem predstavila s pripovedovanjem ruskih pravljic, skupaj s pomočjo mozirske knjižnice sem organizirala Ruski večer z Andrejem Stoparjem in Ruskim ekspresom. Za pomlad pa sem razpisala začetni tečaj ruščine s Kandelo v Mozirju.

Pred mano je veliko dela in tudi samoizobraževanja. Bom videla, kako se bo izšlo … Današnje jutro se je sicer začelo zelo pesimistično, do večera pa sem postala že spet veliko bolj optimistična. :)

Hvala vsem. Predvsem mojim fantom za nešteto lepih trenutkov in potrpljenje ter babici in dediju, ki vedno znova priskočita na pomoč.