No, ni čisto res. Utrujena sem in želim si, da bi se lahko za kakšen mesec ali tri odklopila. Odklopila od naprav in ljudi.

In zakaj potem na vprašanje, kako sem odgovarjam s frazo “v redu”? Zato, ker se mi enostavno ne da odgovarjati na vprašanja, ki sledijo, če rečem, da nisem dobro. Ali pa celo na tako popularno mnenje, da je naše počutje stvar odločitve. Ker ta “odločitev” pač ni tako enostavna, sploh če si z ljudmi v odnosih kot jih prinašajo statusi: mama, žena, snaha in (so)delavka, za povrh pa te na banki čaka še kakšen kredit.

Ko sem utrujena, se začnem zapletati v nekakšen krog nezadovoljstva. Namesto o idejah začnem razmišljati o ljudeh. Na začetku je v tem še nekaj katarze, potem pa se to spremeni v novo nezadovoljstvo, saj v resnici ne želim biti takšna. Smo si pač različni in s tem ni nič narobe. Vseeno lahko skupaj naredimo kaj dobrega in zanimivega.

milina

Ja, ko sem utrujena postanem strašno nezadovoljna. Spremenim se v čistega, zoprnega egoista. V moji glavi se začnejo pojavljati nešteti načrti, kaj bi morala početi, da bi se počutila bolje. Na živce mi gre, ker sem se v zadnjem letu konkretno zredila in skoraj vsak dan znova si naredim načrt, kako se bom spravila na stara pota, pa nimam dovolj energije, da bi katerega od načrtov dejansko izpeljala do konca. Potem sem slabe volje še zato, ker nimam dovolj energije, da bi se držala načrtov in ne bom nikoli prišla do cilja.

Ko sem utrujena, si bolj kot vse ostalo želim samote. Vse ljudi bi poslala stran. Tudi moje fante, samo ponoči bi si jih želela na svojih mestih, da bi jih lahko tiho objela in poljubčkala.

Če bi lahko, bi si enostavno privoščila in zapraljala čas …

Ko bi postala zaspana, bi šla spat. Ležala bi pred televizijo. Brala bi kakšno knjigo, z užitkom, počasi, požirala bi besedo za besedo, stavek za stavkom. Šla bi ven in se nastavljala soncu.

Ko bi se mi zahotelo, bi razmislila, kaj bom letos posadila na svoj košček taščinega vrta. Vrt bi premerila in zarisala gredice. Ko bi bil čas, bi se odpravila po semena in sadike in potem bi vsak dan znova gledala, če je že kaj zraslo. Pogovarjala bi se s sobnimi rastlinami.

Počasi in temeljito bi pospravila stanovanje, prala bi in likala. Uredila bi otroška oblačila. Prebrusila bi vsa vrata in jih na novo naoljila. Uredila bi si pisarniški del dnevne sobe. In tako naprej.

Poslušala bi glasbo, preposlušala bi vse zgoščenke, ki sem jih zbrala v preteklosti. Zavrtela bi si tudi kakšno kaseto.

Šla bi na dooooolge sprehode. Včasih v tišini, drugič s slušalkami v ušesih. Izbrskala bi tiste lekcije kitajščine, ki sem jih poslušala včasih in skušala v spomin priklicati že pozabljeno znanje. O, ja, vzela bi si čas za ponovno prebiranje zanimivega gradiva, ki se je nabralo skozi čas študija. Raziskovala bi in s pomočjo interneta odkrivala zanimive stvari o Rusiji, Kitajski, o svetu.

Delala bi jogo, odtrimčkala kakšen kilometer ali pa bi se celo podala na kakšen hrib in uživala v razgledu.

Igrala bi se z mislijo na nova oblačila. S knjigo, šivalnim strojem, znanjem in blagom, ki ga imam doma, bi se igrala za krojača in šiviljo.

Verjetno bi si kdaj skuhala kaj bolj posebnega, ali pa bi enostavno jedla riž in pašto z različnimi prilogami in solato …

Pisala bi in napolnila ta Kandelin blog z vsebinami.

Vse to in še kaj bi počela, če bi si lahko privoščila popolnoma egoistično zapravljanje časa. Imela bi neprimerno več energije, kot je imam trenutno in spet bi se ukvarjala le z idejami, o katerih bi občasno klepetala z ljudmi.

Vem, utopija, a je po tem zapisu malo bolj pospravljena vsaj moja glava in mogoče mi uspe zaspati nazaj in to noč, ki se bliža jutru še malo izkoristiti telesu v prid.

življenjske radosti