Katarina Alič Čretnik. Žlahtni letnik ’81. Uradno profesorica ruskega jezika in univerzitetna diplomirana sinologinja, žena in mama. Neuradno pa ljubiteljica kulture, izletov, narave, šivanja, vsebinskega marketinga, ustanovna članica Zavoda za medgeneracijsko povezovanje Zlata leta, itd. Preprosto Kandela – malo manj kot multi. :)

mala KatarinaOdrasla sem v mali bohinjski vasi Jereki, kjer sem dopoldneve preživljala s starima staršemaVrtec sem videla samo nekajkrat, ko so me odpeljali na Ure pravljic. Otroške knjige sem najraje brala po svoje, doma, stisnjena v majhen prostor med omaro, steno in lesenim ogrodjem akvarija. “Uradne” pravljice so se zame končale tisto sredo, ko sem ugotovila, da jih moja teta vzgojiteljica ne vodi več. V znak protesta sem se izmuznila iz vrtca in odšla k teti domov, kjer me je po uradnem koncu pravljičnih ur našla prestrašena mami. Nova vzgojiteljica enostavno ni imela odgovora na mamina vprašanja, kje sem in kako da me ni, če me je pripeljala k njim. Od takrat naprej so se Ure pravljic odvijale za zaklenjenimi vrati vrtca.

V mali šoli sem si neskončno želela, da bi se že enkrat začela šola. Ker bodo tam morali vsi poslušati učitelje in med urami nihče ne bo smel klepetati. Ne spomnim se, zakaj sem šolo povezovala z redom med urami in zakaj se mi je to zdelo tako zelo pomembno. Mogoče zato, ker je moral biti red tudi doma … Potem je prišel prvi šolski dan. Še danes se spomnim tiste oranžne torbe, ki sem jo imela vsaj 3 leta, če ne več. Od vznemirjenja sem indijančka, ki sva ga z mamo po uspešnem prvem dnevu v šoli pojedli v znani lokalni slaščičarni, izbruhala še preden naju je avtobus odpeljal nazaj domov. Slabost in razburjenje okoli šole sta se polegla in izobraževanje je za nekaj let postalo moje največje veselje. Potem je prišla puberteta, ki je s seboj prinesla nekaj uporništva in veliko sanjaštva. Stene moje male sobe so začele izginjati za številnimi plakati in glasba skupine Bon Jovi je uspešno reševala vse moje težave.

Z glasbo sva postali še tesnejši prijateljici, ko sem se s 15 leti odpravila v Ljubljano. Tisti trenutek, ko sem prestopila prag Jegličevega dijaškega doma v Šentvidu, sem na nek način za vedno odšla od doma. Prijateljice iz osnovne šole so počasi zamenjale nove prijateljice z gimnazije (sošolke in cimre). V gimnazijskih časih so se večkrat, predvsem proti koncu posameznega šolskega leta, pojavila obdobja s skoraj neutolažljivim domotožjem in ko sem z opravljeno maturo zaključila srednješolske dni, sem bila Ljubljane sita, kot nikoli prej. Zato sem se prvi semester na predavanja vsak dan vozila z javnim prevozom – vlak in avtobus. To pomeni približno 2 uri v eno smer.

Glasba mi je na sploh pomenila največ na svetu. Neštetokrat sem mami razlagala, da me vključeni radio ne moti pri delanju domačih nalog ali učenju. Posnela sem več deset kaset. Ko je oče povezal televizijo z radiem tako, da smo jo lahko poslušali preko “pravih” zvočnikov, sem si na dve 90-minutni kaseti posnela celotne evropske MTV nagrade, ki jih je vodil Jean Paul Gaultier in jih ob večkratnem ponovnem poslušanju znala skoraj na pamet. Ena mojih ljubših kasetnih kompilacij je še vedno uro in pol dolg program pesmi {New orderPulpLenny KravitzFilterEscobar4LYNDie Toten HosenPlaceboMick JaggerEmil BullsKittieBushSurrogatApocalypticaJimmy Eat WorldKanteGreen DaySmashing PumpkinsStaindCreedIncubusDepeche mode}, ki sem si jih posnela na legendarni Vivi zwei. Paziti sem morala le na začetek in konec reklam. Kaseta po desetih letih od večkratnega poslušanja že rahlo zavija, a spominov na tiste brezskrbne čase mi ne more uničiti niti strgan trak.

S srednjo šolo so se začela tudi poletja, med katerimi nisem hodila na morje, ampak sem se mesec ali dva vsak dan s kolesom vozila na Ribčev Laz, kjer sem delala. Moja počitniška kariera se je začela s pospravljanjem hotelskih sob. Od takrat naprej dobijo pri meni minus vsi, ki podcenjujejo delo sobaric ali čistilk. Hotel pod Voglom (zdaj hostel) sem hitro vzela za svojega in kakšnih 10 let si nisem več predstavljala poletja brez njega in njegovih gostov. Tam sem spoznala hotelirski del turizma in se začela zavedati, kako lep je ta poklic in kako pomembno je, da si prijazen do ljudi. Tudi tistih, ki znajo bentiti za vsako malenkost.

Katarinina senca

Nikoli ne bom pozabila poletja, ko sem v Kampu Zlatorog prvič delala kot turistična informatorka. Fantje in dekleta športnega kluba Pac sports so poleg recepcije postavili mini hišico in mi vanjo namesto stola navezali sedež jadralnega padala. Ko sem v Hotelu pod Voglom zaključila s pospravljanjem sob, sem se za nekaj ur odpeljala še v kamp, prodajala športne programe mojih delodajalcev in turistom nudila razne informacije o Bohinju. Tisto poletje je bilo še posebej pestro. Skupina najstnikov iz Nemčije, s katerimi smo se spoprijateljili, je neprestano postopala okoli moje hišice. Preden so odšli domov, so mi pustili Eminemov CD, s svojimi podpisi.

Tisto poletje sva veliko govorila tudi z nekim Avstrijcem srednjih let, ki je v Bohinj prišel s svojim prijateljem. Večkrat je pohvalil mojo nemščino, ki je bila za njegov (avstrijski) okus sicer malo preveč nemška. Na vsak način me je želel prepričati, naj naslednje poletje pridem raje delat na avstrijsko Koroško. Nekega dne me je v precej veliko zadrego spravila neka Nemka, ki je prišla do mene vsa v skrbeh. V kampu je bila z možem in majhnim otrokom, k meni je prišla, ker so imeli neke težave z avtomobilom. Prosila me je, če lahko do naslednjega dneva pri meni v hišici pusti otroški sedež. Ni vedela, kam naj ga da, jaz pa se ji zdim najbolj prijazen človek v tem kampu, zato je prišla k meni. Ob njenih iskrenih besedah mi je postalo sila nerodno, čeprav sem bila zelo vesela takega komplimenta. Tisti sedež pa bi ji shranila tudi brez te pohvale.

O vseh lepih dogodkih, ki so se mi zgodili med temi poletji in me okužili s turizmom in ljudmi, bi lahko pisala še in še … Dobro je, da človeku v spominu ostanejo predvsem lepe stvari.

kandelaMedtem sem postala študentka ljubljanske Filozofske fakultete, se naveličala vsakodnevne vožnje, zamenjala privatno sobo za tisto v študentskem domu, opravljala izpite, se zaljubila in bohinjska poletja so se stran od njega začela na trenutke malo vleči. Z novinarskim delom, ki sem ga marca 2006 dobila v uredništvu portala Siol.net, pa so se dokončno končala.

Julija 2010 so se končali tudi letni časi, ki jih je zaznamovalo delo na Siolu. Klic po zaključku študija, rusko diplomo sem uspešno zagovarjala že leto prej, je bil močnejši in čutila sem, da dvopredmetnega študija ruščine in sinologije ne bom nikoli zaključila, če se ne posvetim samo temu. Poslovila sem se od Siola, ostala zunanja sodelavka turističnega mesečnika Potepanja (2 leti, kolikor je živel) in aktivna sodelavka Zlatih let, se naučila krojiti in šivati, se poročila, izbrala temo za sinološko diplomo, na poročnem potovanju v Londonu zbolela za gripo, se iz Ljubljane preselila v Mozirje, končala študij, postala aktivna iskalka zaposlitve, se najprej za dober mesec zaposlila v Centru društvu za avtizem in nato postala del ekipe PlanetBIO. Vmes sem postala mama dvema fantoma, (p)ostala samostojna podjetnica in ko ni šlo več, našla priložnost pri zlati gazeli Skaza, kjer dobivam vedno nove priložnosti za učenje in izpopolnjevanje.