CHIU, MELISSA. Chinese Contemporary Art – 7 Things You Should Know. Kitajska: AW Asia, 2008

5. THE CHINESE ARTISTS’ DIASPORA IS RETURNING TO CHINA. (str. 65 – 74)

Leta 2001 so kitajskega umetnika Cai Guo-Qianga, ki živi v New Yorku povabili, da pripravi zahtevno pirotehnično predstavo med vrhom Azijsko- Pacifiškega ekonomskega sodelovanja (APEC) v Shanghaiju. Pompozna predstava, ki jo je uprizoril Cai Guo-Qiang, je pomenila točko, na kateri se je spremenil uradni odnos do sodobne umetnosti in izseljenih umetnikov. Vse od leta 1986, ko je Cai emigriral na Japonsko in kasneje v ZDA, pa do leta 2001, ko so ga povabili naj pripravi omenjeno predstavo, je bilo razstavljanje njegovih del na Kitajskem prepovedano. Kmalu po APEC-ovi predstavi so mu v muzeju Shanghai Art Museum pripravili razstavo. To častno gesto je večina razumela kot znamenje, da kitajski umetniki, ki živijo v tujini, zdaj lahko razstavljajo v državnih muzejih po Kitajski.

Cai je odšel s Kitajske v času, ko so Kitajci množično zapuščali državo, zgodovinarji pa to obdobje v angleščini imenujejo leave the country fever. V drugi polovici 80. let 20. stoletja se je veliko kitajskih umetnikov odločilo, da bodo poskusili svojo srečo v tujini. Takšne odločitve so še bolj množično sprejemali po incidentu na Trgu nebeškega miru. Odselili so se po celem svetu – najdemo jih v Parizu, New Yorku, Angliji, na Japonskem in tudi v Švici.

Cai Guo-Qiang, Ancient Branding (detajl), smodnik na papirju, 400 x 1000 cm, 2003

Do začetka 90. let je bil kitajski umetniški svet razdeljen na umetnike, ki so živeli v izgnanstvu in tiste, ki so ostali doma. Njihove poti so se največkrat prekrižale na razstavah v tujini, kjer so razstavljali umetniki iz obeh “skupin”. Ena od takih razstav je bila razstava Inside Out: New Chinese Art, leta 1998 predstavljena v New Yorku in naslednje leto v San Franciscu. Razstava je pomenila temelj za začetek preučevanja kitajske sodobne umetnosti v ZDA, hkrati pa je tlakovala pot za obširnješe sprejemanje te umetnosti v muzejih in na dražbah.

Oba umetniška svetova – tisti na Kitajskem in tisti v tujini – sta približno do leta 2000 ustvarjala vsak zase. V času preden se je leta 2001 Kitajska pridružila Svetovni trgovinski organizaciji1, se je spremenil tudi odnos oblasti do sodobne eksperimentalne umetnosti. To je doprineslo tudi k vse večjemu številu razstav na Kitajskem. S povabilom Caija je postalo jasno, da je oblast želela vsaj do neke mere pokazati tudi na “svoje” umetnike v tujini, ki so si v izgnanstvu večinoma pridobili močan sloves. Leta 2005 je bil Cai, ki je leta 2008 prispeval postavitev ognjemeta ob odprtju poletnih olimpijskih iger v Pekingu, povabljen za kuratorja uradne kitajske prezentacije na slovitem Beneškem bienalu. Ostale umetnike so z obljubami o razstavah in vključitvijo v nove arhitekturne in kuratorske procese zvabili nazaj na Kitajsko. Manj stroga pravila o potovanjih in očitno sprejetje eksperimentalne umetnosti s strani oblasti, so opogumili veliko umetnikov, da so se začeli pogosteje vračati domov, nekateri pa so doma tudi ostali.

POVEZANE OBJAVE:

Wang Guangyi: Če boste moja dela 20 let kazali ljudem, vam jih podarim
Prvo veliko umetniško gibanje 21. stoletja (uvod)
Sodobna umetnost se je na Kitajskem začela pred desetletji (1. del)
Kitajska sodobna umetnost je zelo raznolika (2. del)
Promocija kitajske umetnosti (3. del)
Cenzura (je) im(el)a močan vpliv na kitajske umetnike (4. del)
prebrali ste: Diaspora kitajskih umetnikov umetnikov se vrača domov (5. del)
Kitajska ima vse več muzejev za sodobno umetnost (6. del)
Svet zbira sodobno kitajsko umetnost (7. del)
Prvo veliko umetniško gibanje 21. stoletja (zaključek)

  1. slo. STO, ang. WTO []