Nisem si mislila, da me bo Kravji bal tako zelo utrudil. Kljub temu, da sem bila tako utrujena, da sem skoraj prespala konec košarkarske tekme med Slovenijo in Grčijo, je bila nedelja popolna. Spet doma in po dolgem času spet nekaj znanih obrazov, po več letih spet koruzni žganci s kislim zeljem (čeprav sem si bolj kot zelje želela kislo mleko) in za večerjo še pravi in najboljši Bohinjski sir.

Še preden smo okusili radosti Kravjega bala, smo se ustavili na Bledu in si ogledali razstavo Dalíjevih grafik, ki bo dobila svoj prispevek na mojem blogu. Potem smo se odpravili naprej proti Bohinju, na drugo stran Bohinjskega jezera in se po navodilih redarjev parkirali na parkirišču kampa Zlatorog. Peš smo se odpravili naprej do hotela Zlatorog in sledili množici, ki je s prečkanjem mostu, kjer so pobirali vstopnino (3€), drla na prireditveni prostor.


najstarejša Bohinjska cika na Kravjem balu – 14 let

Vse klopi ob mizah pod odrom, ki mu je tisti dan gospodoval Kondi Pižorn, so se šibile pod zadnjicami obiskovalcev. Ljudi je bilo toliko, da sem najprej komaj ugotovila kje je oder. Zato bi bilo zelo dobro, če bi naslednjič postavili en “big screen”,ki bi prikazoval glavno dogajanje, da bi vsi bolje videli.

Malo po našem prihodu (okoli 13:15) se je začel sprevod majeric in majerjev, ki so s planin prignali živino. Sprevod je komentiral tudi strokovnjak1 za živino. Govoril je o tem, kakšno je življenje na planinah in kako mladi danes niso več zainteresirani za planinarjenje. Seveda niso. Prvič to ni moderno, drugič pa človek v tem svetu težko preživi s takim načinom življenja.

Že nekajkrat sem bila priča kmetom, ki so morali izpolnjevati polno obrazcev za razne zavarovalnice in samo predstavljam si, da danes kmet, ki nima ekonomske šole ali še bolje, ekonomske fakultete, v hlevu pa veliko glav živine, ne more normalno preživeti. A ta naša Slovenija naredi kaj za svoje kmete? Meni se zdi, da bolj malo. Tudi v medijih vidimo kmete samo takrat, ko jim neurje uniči pridelek, namesto, da bi že prej kdo govoril o njihovem napornem, a vseeno zanimivem življenju in delu.

Biti kmet ni nekaj lahkega in simpatičnega. Delati je treba cele dneve. In dopust? Kdaj pa naj gre kmet na dopust? Poleti, ko mora skrbeti za pridelek na njivi in na to, da bo pravočasno pospravil krmo? Če nič drugega je treba vsak dan poskrbeti za to, da živina ni lačna. Vem, da je v Bohinju veliko kmetov, ki so dopoldan v službi, popoldan pa kmetujejo. Se tistim na vrhu to zdi privlačna služba? Njim in verjetno še komu se mogoče zdi idilična. Človek je lahko v naravi in z živalmi, ampak kmetovanje je vse kaj drugega, kot pasenje krav na kakšni od planin v čudovitem gorskem okolju. In, če se vrnemo k temu, da mladih ne zanima kmetovanje in planinarjenje … Na splošno opažam, da je med današnjo mladino zelo zelo malo tistih, ki so pripravljeni res delati. Pomislite npr. samo na kakšne dijake/študente, ki kelnarijo …


kravji sprevod


eden od majerjev z močnim hrbtom ;)


bilo nas je kot Rusov :)


Bohinj je obiskala tudi folklorna skupina iz Stične


Bohinjci v gorenjskih nošah


folklorni podmladek

Ko sem gledala sprevod krav, majeric, majerjev in folkloristov v narodnih nošah, sem začela razmišljati, da je žalostno, da je ta podoba bolj ali manj zaigrana. Življenja, kot je bilo včasih, ni več. Televizije, računalniki, hitenje in predvsem grabljenje in kopičenje denarja in materialnih dobrin sta nas oropala pristnosti, skromnosti in vrednot. Nam je kdaj slabo ob misli za čem vse se ženemo?

Črne misli so iz moje glave pregnale bohinjske cike. Cik, ki imajo pristne gene bohinjskih avtohtonih cik, naj bi bilo samo še okoli 20. Še najbolje pa, kot kaže, zanje skrbijo Podjelci (kmeti iz Spodnjega in Zgornjega Podjelja). Najstarejša, ki smo jo lahko videli v Ukancu, ima kar 14 let in je bila med vsemi cikami še najbolj mirna. Nekaj cik se je kar dobro upiralo svojim gospodarjem in se niso hotele razkazovati približno 8 tisoč glavi množici, ki je stala ob ograji in drugje na prizorišču. Ob cikah sem se spomnila tudi na anekdote o tem, kako smo Bohinjke trmaste (zdaj vem, po kom imamo to ;) ) in kako se Bohinjke razlikujemo od krav – po tem, da imamo na glavi ruto :) Ta z ruto že dolgo ne drži več, ampak tisto s trmo je pa kar res :cool:


prva Bohinjska cika s Podjelja, stara 14 let


nekatere cike so se relativno uspešno upirale razkazovanju pred množico

Ko je bilo sprevoda konec, je bilo treba potešiti lakoto. Takrat so na vrto prišli žganci. Jure Sodja iz Turističnega društva Bohinj, ki tako lepo pazi name (Najlepša hvala, Jure!), nam je omogočil, da smo2 v Ukanc prišli kot novinarji. Tako nam z akreditacijami ni bilo treba plačati vstopnine, poleg tega pa smo dobili tudi mapo s kopico promocijskega materiala skupaj s kuponoma za žgance in konkreten kos Bohinjskega sira, ki smo ju z veseljem izkoristili. Zabeljene koruzne žgance s kislim zeljem, ki so jih prodajali za 4,5€, bi si tako ali tako privoščila, saj sem jih zadnje dni že skoraj sanjala. Jedla jih nisem namreč že nevemkoliko let in naslednja stvar, ki se jo moram naučiti kuhati, so ravno žganci! Prej si moram kupiti samo še pravi črni litoželezni lonec :) Edino, kar sem pogrešala pri žgancih, je bilo domače kislo mleko, čeprav je bilo tudi kislo zelje odlično.

Kar se tiče hrane je bila zelo dobra tudi bohinjska postrv, za katero je bilo treba odšteti 8€, ampak Piroman je rekel, da se je prav dobro najedel :)


mmmmmmm, žganci s kislim zeljem in ocvirki

Po hranjenju sem morala malo pošpegati tudi med množico, ki se je zbrala okoli prostora, kjer so ocenjevali cike v raznih kategorijah. Tam okoli se je šetal tudi dekolte vremenarke Danice Lovenjak, ki smo jo opazili že na Bledu, ko se je v avtomobilu televizijske hiše, za katero dela, peljala mimo nas. Glede na to, da nisem njena oboževalka, ne bom dodala nič drugega.

Tako ali tako me je na tradicionalnem 54.  Kravjem balu zanimalo vse kaj drugega kot peroksidna vremenarka. Še vedno nisem ugotovila niti, ali je bil to moj prvi Kravji bal, ali sem slučajno kot otrok že kdaj bila tam.


med krave je prišla tudi Danica … brez kometarja …

Z Ireno sva se kar dolgo zadrževali tudi okoli cik. Ste vedeli, da obstaja Društvo za ohranjanje cikastega goveda v Sloveniji, ki na svojem letaku, kjer predstavljajo lastnosti cik, opozarjajo Slovence, da ohranjanje cikastega goveda pomeni ohranjanje slovenske naravne in kulturne dediščine. In kakšne so cike?

Odlike cik:
°je prilagodljiva in dobro uspeva na skromnih, hribovitih območjih
°je primerna za sonaravno in ekološko rejo
°je primerna za pašo
°je odporna na bolezni
°je poznana po dobri plodnosti
°ima dolgo življenjsko dobo in
°ima izrazit materinski čut

Cike so super, čeprav so manjše rasti in dajo manj mleka in mesa kot druge pasme goveda. So pa hitreje site in ravno zato tudi bolj primerne za pašo na planinah v visokogorju, kjer je manj trave. Poleg bohinjkega cikastega goveda poznamo tudi tolminsko in gorenjsko cikasto govedo. Cikasto govedo so v drugi polovici 20. stoletja začeli načrtno uničevati in je tako v 80. in 90. letih prišlo na kritično točko izumrtja. Zato danes govorimo le o delni avtohtonosti cikastega goveda, predvsem v tistih rejah, ki so bile odmaknjene od umetnega osemenjevanja in kjer so rejci vztrajali pri nelegalnem naravnem pripustu. Vse to so zapisali v letaku o cikastem govedu, ki sem ga z vsem zanimanjem pobrala na stojnici Društtva za ohranjanje cik. Razmišljala sem celo, da bi se včlanila v društvo, a sem se odločila, da mi povsod pa tudi ni treba biti :)


Bohinjske cike, ki so čakale na več lepotnih tekmovanj


čakajoče na lastnike

Preden smo se okoli 17. ure odpravili še na pijačo v Coffeehouse Paviljon (bivši Max Zaxster) na Ribčevem Lazu, sem srečala še nekaj prijateljic iz Bohinja in tudi z Dolenjske.

Ko smo prišli nazaj v Ljubljano, sva si s Piromanom privoščila večerjo s koščki Bohinjskega sira, ki sem ga kupila na Kravjem balu. Ta sir je sicer dokaj drag, za kilogram je bilo treba odšteti 14€, ampak, kaj ko je tako zelo dober. Če ga boste kdaj kupili, upoštevajte nasvet bohinjskih sirarjev, da sir zavijete v alufolijo, ki bo ohranila maščobo sira. Več o tem siru pa si lahko preberete na spletni strani Bohinjske sirarne.

Upam, da se drugo leto spet vidimo!


NAJBOLJŠI sir – Bohinjski sir

  1. njegovo ime sem pozabila []
  2. Irena, Sosed z ženo in midva s Piromanom []