Z avtom počasi postajava prava prijatelja in končno sva prišla do točke, ko nama ni več tako zelo neprijetno, če se naokoli voziva sama. Seveda vedno z največjim veseljem v svojo družbo sprejmeva še koga, predvsem če se odpravljava na nama še neznano pot, družba pa je sposobna brati zemljevid in table, ki nam pomagajo do želenega cilja. Bled, kamor sva se pred nekaj dnevi z avtom iz Ljubljane odpeljala v družbi moje sestre in jo kasneje dostavila še do Bohinja, se nahaja na relaciji, ki mi je zelo dobro znana še iz časov, ko sem se največ vozila na zadnjem sedežu, zato z navigacijo tokrat ni bilo nobenih težav.

Na Bled sem se odpeljala z namenom, da si v blejski Pristavi oz. v galeriji Deva Puri, ki je lani gostila Salvadorja Dalíja, ogledam veliko retrospektivno razstavo Maksima Gasparija, o kateri bom pisala za oktobrsko revijo Potepanja. S kustosinjo Ano Kunstelj sem se dogovorila za privatno vodenje po razstavi in ker je ravno tako naneslo, se nama je na sprehodu čez dve nadstropji galerije pridružila še Kurjapolt.

Maksim Gaspari

Zgodba Maksima Gasparija (1883 – 1980), ki je v naše glave tako močno zasidral nekatere podobe Slovencev – jaz se ob njegovem imenu vedno spomnim na božično-novoletne razglednice s prizori bloških smučarjev - se je najbrž začela takrat, ko mu je kot 10-letnemu dečku umrla mati. Skupaj s še dvema bratoma je ostal sam z očetom, Italijanom, ki ga naj bi ga zelo rad dejal na zob. To naj bi ga kmalu po ženini smrti tudi ugonobilo. Osirotele brate so si razdelili sorodniki in Maksim je pristal pri teti, ki ga je najprej poslala v realko v Ljubljano, kjer je bil samo dve leti. Ker si je teta želela, da bi se čim prej izučil kakšnega poklica in tako ne bi več predstavljal večjega bremena za njeno družino, ga je poslala v Kamnik k trgovcu Murniku. S 13 leti je tako postal trgovski vajenec in njegovemu umetniškemu talentu še naprej večinoma niso posvečali večje pozornosti. Vse dokler v izložbi pri Murniku niso izpostavili reklamne sličice Slanik, ki je ljudi vabila v trgovino. Slanik je k Murniku zvabil tudi  uglednega kamniškega veterinarja Josipa Nikolaja Sadnikarja, ki je bil tudi velik ljubitelj umetnosti, zbiratelj etnografskih, arheoloških in kulturno-zgodovinskih predmetov. Sadnikar je v Maksimu prepoznal velik talent in ga na svoje stroške poslal najprej v šolo v Ljubljano, nato pa še na Akademijo na Dunaj.

Leta 1902 je Gaspari prišel na Dunaj, a ni bil sprejet na Akademijo. Vendar mu Sadnikar ni dovolil, da bi se vrnil domov. Namesto tega ga je spodbudil, naj se vpiše v kakšno pripravljalnico za Akademijo in se nauči čim več novega, da bo z novo pridobljenim znanjem naslednje leto znova poskusil z vpisom. Načrt se je posrečil in Gaspari je bil naslednje leto sprejet na dunajsko Akademijo.

Preden je bil sprejet na Akademijo je skupaj s še nekaterimi jugoslovanskimi umetniki na Dunaju ustanovil klub Vesna. Njihovo vodilo, ki je postalo tudi vseživljenjsko vodilo Gasparija, se je glasilo “Iz naroda za narod”. Ta misel se je odražala tudi na razglednicah, ki jih je pridno pošiljal svojemu mecenu Sadnikarju. Motivi, s katerimi je opremljal razglednice govorijo tudi o samem likovnem napredku umetnika, na katerega je v teh zgodnjih, dunajskih letih, zelo vplivala takrat popularna secesija. Nekaj del iz Gasparijevega secesijskega obdobja, ko je na svojih slikah združeval sliko, vzorce, ornamente in besedilo – največkrat kakšno pesem – so razstavili tudi na Bledu.

Gaspari se je leta 1908, ko mu je bilo 25 let, naselil v Kamniku pri Sadnikarju, kjer je imel tudi atelje. Čez tri leta se je poročil s Frančiško, ki je bila iz doline Rož na Koroškem. Nekaj časa je živel tudi pri njej in verjetno je bila ona največji razlog, zakaj se je tako zelo močno zavzemal za zmago Slovenije na Koroškem plebiscitu, ko je narisal kar nekaj proti avstro-ogrskega propagandnega materiala, ki so ga pošiljali po domovih. Poleg vseh profesorskih mest je najdlje služboval kot restavrator v Etnografskem muzeju v Ljubljani (1928 – 1948). To delovno mesto je od njega zahtevalo tudi veliko potovanj po Sloveniji, kjer se je srečaval  z raznovrstnim narodnim blagom, nošami in običaji. Vse to je pridno skiciral in na podlagi teh zapiskov izoblikoval podobe tipičnega slovenskega moškega in ženske, ki ju je upodabljal na svojih umetniških delih.

Neizmerna priljubljenost njegovih razglednic, na katerih je ravno tako upodabljal tipiziranega klenega slovenskega človeka, ki ne zna samo prijeti za težaško delo, ampak se zna tudi veseliti in zabavati, je Gaspariju pomagala, da je udejanjal geslo “Iz naroda za narod” in ga vtisnila v našo slovensko kolektivno zavest. Slovenci smo na njegovih slikah, ilustracijah in razglednicah postali tipizirani “gasparijevski” liki s pokončno hrbtenico, postavljeni v slovensko kmečko okolje in pripravljeni na delo, veselje, smrt in rojstvo. Tudi, če mogoče Slovenci nismo takšni, kakršne nas je slikal Gaspari, pa čutimo, da so bili taki vsaj naši predniki in smo ponosni na to. Vsaj jaz sem :)

Ampak Maksim Gaspari je še vse kaj več, kot samo nekdo, ki je “posplošil” podobo Slovenca in Slovenke ter njunih otrok. Je umetnik, ki je naslikal Dedka Mraza. Skupaj z Gvidom Birollo in Hinkom Smrekarjem velja za pionirja naše knjižne ilustracije. “Gasparijeve ilustracije se od leta 1905 pojavljajo kot knjižna in revialna oprema, kot satirične politične ilustracije in karikature, narodne jaslice, kot unikatno izdelane in razmnožene diplome, vsa mogoča priznanja, častne listine, signete, inicialke, letaki, reklamne table, oglasi in naročilnice, prodajni katalogi in plakati, izrezljanke profilov znanih osebnosti, podlage za ročna dela, obešanke, embalažne nalepke, kovinske škatle, večni koledarji, šolske slike za nazorni pouk, slike na steklo in še kaj,” je zapisal Marjan Marinšek, zbiratelj Gasparijevih razglednic, ki je velik del svoje zbirke posodil tudi Blejcem.

Naj na koncu tega dolgega prispevka zapišem samo še besedilo, s katerim na razstavo vabijo v galeriji Deva Puri, ki je odprta vsak dan od 10. do 19. ure, vodene oglede pa vam ponujajo vsak četrtek in nedeljo ob 17. uri.

Vabimo vas na ogled velike retrospektivne razstave Maksima Gasparija, velikega slovenskega slikarja, ilustratorja in avtorja legendarnih razglednic. Na največji Gasparijevi razstavi vseh časov (ki je nastajala vse od leta 2004, op. a.) si ob pregledu več kot 70 let umetnikovega ustvarjanja lahko ogledate preko 200 originalnih sli in risb ter preko 500 razglednic in tiskov. Poleg umetnikovih najbolj znanih del je na razstavi tudi več kot 50 slik, ki niso bile razstavljene še nikoli. Gaspari se je kot mlajši sodobnik impresionistov za svoje vseživljenjsko umetniško vodilo izbral geslo: “Iz naroda za narod”, in tako njegova hvalnica slovenski deželi in njenim ljudem še vedno ostaja sveža in navdihujoča.

Razstava je na ogled še do 24. oktobra 2010, ampak nikar ne čakajte do zadnjega. Saj vem, da se to človeku zelo rado zgodi, ampak vsi vemo, da so sprehodi po razstavah neodvisni od vremena. Blejsko kremšnito pa tudi lahko zmažete pod streho. Vsekakor vam svetujem voden ogled ;)