Da bi moj mož rad tekel na dolge razdalje, sem vedela še preden sva nekega večera okoli božično-novoletnih praznikov 2011 čisto slučajno ujela dokumentarec Ruth 246,8. Film pripoveduje zgodbo o prvi Slovenki, ki je pretekla znameniti Špartatlon, 246,8-kilometrsko razdaljo med Atenami in Šparto. Roman je ob gledanju čisto mirno užival in se igral z mislijo, da bi tudi on pretekel kaj takega, jaz pa sem, seveda, več pozornosti namenila Ruthinemu možu in ostalim članom spremljevalne ekipe. Presneto dobro sem se namreč zavedala, da se bom nekega dne znašla v njihovi koži. In odlično izpeljana tekaška prireditev 100UTVV v Vipavski dolini nama je ponudila priložnost, da se prvič skupaj in vsak zase soočiva z najinim prvim ultramaratonom1.

Če sem se še pred dvema mesecema med gledanjem dokumentarca Krog, ki pripoveduje zgodbo o tem, kako je Miha (še en vedno nasmejan član družine Podgornik) 3 leta po Ruthinem odhodu v vsemirje v čast svoje mame pretekel Špartatlon, spraševala, kaj mi bo hodilo po glavi, ko bom sama spremljala moža na podobnih preizkušnjah, sem bila pred odhodom v Vipavo popolnoma mirna. Srečanja z Romanom na različnih kontrolnih točkah oz. okrepčevalnicah so bila s tega vidika prav brezvezna, saj se je ves čas samo smejal in v njegovih očeh je gorela tista iskrica otroške radosti, ki jo človek občuti le, ko v nečem resnično uživa. Seveda sem bila vesela, da ni imel kakšnih hudih problemov, rahle bolečine v mišicah in tistih nekaj žuljev se bo pa tudi zacelilo.

Zdaj vem, da tudi v primeru, če bi mu bilo (res) hudo, bi to znala sprejeti ne da bi se mi smilil. Konec koncev zadnjih nekaj let, odkar Roman več teče, tako ali tako trenirava skupaj. Ne, mene takšni teki sploh ne mikajo2. Mogoče si občasno zaželim, da bi bila sposobna preteči nekaj kilometrov v kosu in bi na ta način včasih lahko popolnoma spraznila prepolno glavo, ampak za zdaj so to le občasne pobožne želje. Mogoče čez kakšno leto, ko najina fanta še malo odrasteta in tudi mlajši Oton zleze iz plenic. Čeprav ne tečem, treniram skupaj z možem. Kako? Tako, da se veliko pogovarjava o teku in o tem, kaj mu to pomeni. Ko pa se ves nasmejan vrne z daljšega teka po okoliških hribih, so besede odveč. Njegove oči in izraz na obrazu mi povejo vse.

Njegovi teki sicer pomenijo, da jaz in fanta ostanemo doma, ampak to je le prehodno obdobje. Ko mala razposajenca svojim rosnim letom dodata še kakšno svečko, bomo že našli način, da bo moral ati v treninge vključiti tudi nas. Z leti pa se zna zgoditi, da bom (p)ostala spremljevalna ekipa trem tekačem. :)

In kaj imam od tega, da podpiram moževo, na neki način zelo egoistično početje? Veliko. Zadovoljnega moža in priložnost, da grem(o) zaradi tekaških prireditev na kakšen izlet. Med ljudmi, ki se udeležujejo tako ekstremnih preizkušenj, kot je bila vipavska, pa človek sreča polno pozitivnih ljudi, ki so se odločili, da nekaj naredijo, četudi samo zase in ne sedijo križem rok ter le nergajo čez sistem, državo ipd. Imam pa tudi srečo, da Roman drugače ni egoističen človek in ve, da si tudi jaz kdaj želim početi kakšno stvar. :) Če smo že pri športu, sva njegove teke recimo “kompenzirala” z mojim obiskom nekajurnih joga delavnic. Kakor koli. Vse se da, če se imamo radi, se pogovarjamo in se trudimo drug za drugega.

V glavnem … Vipava je uspela! Tudi s spremljevalnega vidika. Potrjujem v zadnjih dneh velikokrat napisane besede, ki so hvalile organizacijo prireditve, domače prostovoljce in na splošno vse. Bilo je res lepo. Še enkrat hvala tudi Boštjanu, njegovim puncam in njihovim sorodnikom, ki so se ponudili tudi za najine gostitelje in moje vodiče ter spremljevalce na posameznih točkah okoli Vipavske doline!

Vesela sem, da sva prvo skupno ultraško (pre)izkušnjo izkusila doma, saj so ultramaratonske prireditve večinoma v tujini. Tiste, najbolj prestižne ali pa najbolj zaželene so predvsem v ZDA. In ker me je – priznam – strah letenja, sem še toliko bolj vesela za Vipavo. Ampak, pustimo času čas, moja bohinjska trma pa se je tudi že večkrat izkazala za dobro lastnost, tako da se najbrž ne bom preveč pritoževala, ko bo imel Roman priložnost, da preteče kakšno ameriško “100 miljko”. :) Za po Evropi, se bomo pa napokali v avto in brumbrum odbrzeli novim dogodivščinam naproti.

Vipavci, se vidimo maja 2016! Ga pripeljem(o). ;)

Še nekaj zanimivih zapisov o Vipavski dolini in teku oz. tekačih:

P.S.: Če vas zanima, kaj vse je Roman še doživljal med tekom, si preberite tudi njegovo reportažo v junijski številki revije Tekac.si. ;)

  1. Ultramaraton se imenuje vsaka razdalja, daljša od maratonske, ki znaša nekaj več kot 42 km. []
  2. Vem, nikoli ne reci, nikoli. ;) []