Jutro je napovedovalo lep dan in odločitve, da je treba fanta čim prej odpeljati ven, ni bilo težko sprejeti. Vsi vemo, da se otroci med aktivnostmi na svežem zraku utrudijo bolj kot med štirimi stenami. To pa pomeni večjo garancijo na popoldanski spanec. :) Meni pa tudi paše, da sem zunaj.

Na sprehodu po poti, ki je speljana med polji in Mozirskim gajem, smo že večkrat občudovali mlin, ki stoji v parku in naš fant ga je vedno z zanimanjem opazoval. Skrajni čas je bil, da ga vidimo še bolj od blizu, zato smo odpravili na sprehod skozi park.

Pot nas je vodila skozi tunel, pri eni od hiš smo se ustavili in pomalicali banano, se odpravili naprej po poti do mavrice, našli letalo, občudovali velik stolp, se spustili po toboganu in zavrteli na vrtiljaku, pozdravili Savinjo, pozvonili v cerkvici sv. Valentina, pomalicali drugo banano, se malo lovili, občudovali ribice in vreščeče papige ter končno našli mlin. Ko sem se nagledala mlina, dete v vozičku pa je začelo že resno opozarjati na svoj želodec, sem zvabila fantiča, da mi je sedel za vrat in odpujsali smo domov. Dogovorila sva se še, da bomo žago podrobneje raziskali pa ob naslednjem obisku.

Med sprehodom niso pošle samo naše moči, ampak se je spraznila tudi baterija na mojem telefonu. “Mami, kaj slikaš?” “Bova pogledala, ko prideva domov.”