Vau. Ne morem verjeti! Ura je 20:45 jaz pa sem že parkirala pri turistični kmetiji Abram, zadnji kontrolni točki pred ciljem te najine druge stotke okoli Vipavske doline. Ob takšni uri je pred 2 letoma Roman šele štartal iz Podnanosa, letos pa mu gre, če odmislim bolečine v levi nogi, še veliko bolje. Letošnji 100-kilometrski ultra trail torej poteka po načrtu. Preden mu bom lahko zaželela srečen spust v cilj, imam najverjetneje še kakšni 2 uri. Ta čas bom izkoristila za večerjo in krajši spanec, ker sem tudi sama že malo utrujena od celodnevne vožnje po vipavskih vasicah. Vzamem še zadnjo štručko in jo mažem s pašteto. Tretji takšen obrok danes. Še preden uspem pojesti, zazvoni telefon. Roman.

- Hej.
– A si že pri Abramu?
– Ja. A si v redu?
– Ej, oprosti. Sem blizu vrha Nanosa. A obstaja kakšna možnost, da me prideš iskat na vrh. Ne bo šlo do konca.
– Noga?
– Ja. Preveč me boli. S težavo se vlečem proti vrhu. Oprosti, ampak mislim, da nima smisla vztrajati.
– Razumem.
– Bojim se, da bi se preveč poškodoval, če bi vztrajal. Oprosti.
– V redu je, srce. Razumem. Bom prišla na vrh.
– No, saj najbrž bova istočano na vrhu, ker mi gre res zelo počasi.
– Dobro. Srečno do vrha. Se kar odpravim.
– Hvala.

Pospravim polovico štručke, ki mi je še ostala, zložim vse stvari s sovoznikovega sedeža na zadnji konec avta, da naredim prostor za Romana. Vmes se je že znočilo, zato prostovoljce, ki čakajo tekače pri Abramu, vprašam za pot na vrh. V takšnih okoličinah si res ne želim tavati po Nanosu. Po pogovoru se odpravim na tisto zoprno cesto proti Vojkovi koči na vrhu Nanosa. Pot mi je znana še izpred dveh let, ko sem se okoli 10-ih zvečer v temni noči čisto slučajno znašla ne njej, ker sem zgrešila lovsko kočo na poti do vrha. Zoprna pot, če nimaš ravno terenca. Ampak bom že. Po glavi se mi pleteta le dve misli: “Upam, da Romanova poškodba ni prehuda.” in “Fak! Kakšne luknje! Samo, da mi čisto slučajno ne uspe presekati gume.”

Tik pred vrhom srečam nekaj lučk. Ugasnem dolge luči in upočasnim, da tekačev, ki se spuščajo v dolino, ne bi preveč zmotila. Končno. Vrh. Parkiram. Preberem sms Romanove sestre, ki jo zanima, kaj se je zgodilo, saj so medtem na spletni strani, kjer je bilo možno spremljati rezultate, že zabeležili Romanov odstop. Jo bom kar poklicala, da ne izgubljam časa. Nič. Kljub temu, da sem pod oddajniki na Nanosu, telefonska zveza ne dela. Dobro. Bo počakalo.

- Dober večer. Imate pri vas koga, da ga odpeljem v dolino (nasmeh)?
– O, a vi ste žena?
– Ja (nasmeh).
– Kar za mano. Vaš mož leži tam zadaj v sobi.
– Aja? (Opa! Kaj se dogaja? Leži v sobi? Čakajte, saj je rekel, da ga “samo” zelo boli noga? A se je naredilo kaj hujšega, medtem ko sva se nazadnje slišala?)
– Tako. (Prijazna punca počasi odpre sobo in prižge luč.) Potrebujeta pomoč?
– Hvala. Bova uredila.

- Hej, srce. Je vse v redu?
– Vse je v redu, samo tako zelo me je zeblo, da so mi ponudili, da se uležem in me pokrili z dekami, da sem se malo ogrel.
– Dobro. Kako bova naredila?
– Te lahko prosim, da mi prineseš vse suhe stvari, da jih dam na sebe. Zebe me.
– Ok. Pridem.

Še en skok do avta in že mu pomagam, da se med močnim drgetanjem preobleče. Pobereva vse stvari, se posloviva od simpatičnih in prijaznih prostovoljcev in prostovoljk, ki bodrijo Romana, da je faca. Mimogrede pohvalijo še mene, ker sem ga prišla iskat. “Tako pač je. Hvala za vse. Naj vam čakanje hitro mine,” in jo počasi odšepava do avtomobila nekaj metrov niže. Gretje nastaviva do konca in štart v dolino. Glede na to, da je ura šele okoli 22:30 se odločim, da jo bova mahnila kar proti domu, vendar je letošnja ultra resnično končana šele po 3 postankih na avtocestnih počivališčih. Občutek, da se pri 100 km/h voziš 50 km hitreje in da tisti trenutek pri mižikanju, ko odpiraš oči, traja vsaj nekaj sekund, enostavno ni garancija, da bi vztrajala še naprej.

Ob 2:00 se uleževa v domačo postljo, pol ure kasneje, pa že nosim v stranišče najinega 3-letnika …

Dan po tem …

Dan po tekmi mi po glavi švigajo različne misli in slike. Spominjam se prevzema številke v petek, mini intervjuja, ki so ga z nama posneli organizatorji, srečanja z najinimi gostitelji izpred dveh let, predavanja Tonija Venclja, štarta ob 6h zjutraj, kave v baru v Ajdovščini in vožnje skozi vse te lepe kraje v Vipavski dolini. Spominjam se otrok, ki so se skupaj igrali po vaseh. Vinogradov, zavitih cest, čudovitih razgledov, iskanja posameznih kontrolnih točk, srečevanj z Romanom in drugimi tekači, čudovitega sončnega zahoda na Nanosu in predčasnega zaključka.

Ponosna sem na svojega moža. Občudujem vse, ki jih na prav poseben način osrečujejo teki na takšnih razdaljah po naravi. To so prav posebni, preprosti ljudje. Ko jih srečujem na poti, jim sramežljivo vzklikam “Bravo in srečno!” Veselim se z njimi, ko pritečejo v cilj in jih spoštujem tudi takrat, ko se odločijo, da bodo odnehali še pred ciljem. Ne razumem zakaj in kako, ampak verjamem, da je težko sprejeti takšno odločitev.

Ko mi je Roman povedal, da ga vse močneje boli noga, sem mu želela dati vedeti, da sem z njim. Priznam, da me je z odstopom malo presenetil. Bil je tako prepričan, da bo šlo do konca, če ne drugače pa počasi peš. Roman je človek, ki veliko zdrži in puške ne vrže v koruzo že ob prvih težavah. Kljub temu je človek, ki ne rine z glavo skozi zid. Zato sem mu enostavno zaupala in se trudila, da bi se lahko čim večkrat srečala. Nisva veliko govorila o njegovih težavah in krizi, ki jo je omenil. Dovolj so bili tehnični napotki, kaj mu pripraviti, potem pa objem, poljub in srečno pot do naslednje kontrolne točke. V najinem primeru je moja naloga spremljevalke predvsem v tem, da ga poslušam in mu zaupam. Mislim, da mi je uspelo.

Hvala, srce, za te izkušnje. Tudi tako postavljava “naju” na višji nivo in poglabljava, kar imava. Naslednjič se ti spet pridružim! ;)

Preberite, kako je tekmo doživljal Roman.