Zadnje mesece sem bila ujeta v nenehen pritisk, ki me je na trenutke že prav pošteno dušil. A sem ga premagala, se ustavila, globoko vdihnila, dolgo in počasi izdihnila, si vzela čas za razmislek in naredila naslednji korak. Težko sem pričakovala tisti junijski dan, ki je svetil kot lučka na koncu dolgega tunela in mi dajal energijo, da sem se vedno znova usedla za računalnik, napisala naslednjo stran diplome, preverila novo informacijo, uporabila slovar in se nato spet prestavila za papirnate knjige, iz katerih mi je uspelo narediti premalo izpiskov, ki bi mi služili za ponavljanje snovi. In že je bil tisti junijski dan, ko sem morala pokazati svoje znanje, na drugi strani noči. Lučka na koncu tunela, ki se je še prehitro spremenila v njegov konec, se je ravno zaradi pomanjkanja časa za učenje, v trenutku, ko sem pomanjkljivo odgovorila na zastavljena vprašanja, izmuznila in znova sem jo zagledala tam nekje daleč v daljavi …

avtocesta

Zdaj sem spet tam, kjer muhe še naprej veselo letajo naokoli. Diploma je, a naziva še ni. Znanja je veliko, a žal je tista skleda, ki bi jo moralo napolniti, še prevelika. Stalno prebivališče na novi osebni izkaznici je, a dom je še v ruševinah. Jaz sem, a prostor okoli mene se zdi vse manjši in včasih si želim, da bi imela veliko kladivo in bi lahko razbila te navidezne stene, ki me omejujejo. Tolažim se z že odživetim kratkim 24-urnim izletom v Bovec, ki sem ga videla prvič. Prvič sem se peljala tudi čez prelaza Vršič in Predel. Da je ta izlet vseboval kulinarični zaključek v piceriji Kotnik v Kranjski gori, me ni zmotilo, vendar sem bila vseeno bolj vesela postrvi, ki nam jih je mojstrsko popekel Tadej. Mogoče mi je pikico žal, da nisem šla na rafting po Soči, ampak sem, medtem ko so se nekateri zabavali na krasni hčeri planin, jaz imela svojo prav posebno zabavo. Lepo smo se imeli, ni kaj.

dom

pečena postrv

Čeprav sem brezposelna, te dni nimam časa za dolgčas. Problem je le, da mi večina obveznosti, ki jih imam, ne polni bančnega računa … Stvari, ki želijo biti dokončane, je toliko, da mi nekako kar zmanjkuje energije za šiviljski vikend, ki se mi čez nekaj dni obeta pri Ani. Le kdaj bom našla čas, da ponovim risanje krojev in kdaj bom želeni kroj uspela zrisati tudi v merilu 1:1? Danes? Hm. Danes me čaka še naloga pomočnice pri paniranju zrezkov, nekaj dela z opranimi oblačili in mini čistilna akcija. Če bi uspela spisati članek o zelo lepem doživetju v privatnem živalskem vrtu Sikalu ZOO v Boračevi pri Radencih, bi bil dan popoln. Jutri? Najprej v Ljubljano, sledijo govorilne ure na fakulteti in obisk gradu Bogenšperk. Pojutrišnjem? Pisanje članka o Bogenšperku, sledil bo skok v Bohinj, ki ga nisem videla že celo večnost, potem pa nazaj v Ljubljano na večerne korekture kroja pri Ani. Če ga bom med vsemi temi opravili sploh uspela zrisati :roll:

sikalu ZOO

Kljub neštetim obveznostim se najbolj od vsega veselim dneva, ki ga bova lahko začela čisto sama, v najinem svetu, ki deluje tako zelo dobro. Da bi ta dan prišel čim prej in da v najin svet ne bi vdiralo preveč motilnih situacij … Gremo naprej …