Kolikokrat ste se že zmotili, ko ste si o nekom ustvarili podrobno sliko s pomočjo nečesa, kot na primer: načina, kako je nekaj povedal nekomu, kako se je oblekel, kaj po navadi je za malico, ker si je izbrala barvo las, ki se vam zdi neizmerno grda, zaradi smeha, objav na Facebooku ali pesmi, ki jo je mrmraje fušal/-a. Trapastih razlogov za ustvarjanje mnenj o ljudeh, ki jih ne poznamo, je veliko, kajne. Mi pa si z užitkom ustvarjamo lastne zgodbe, brez da bi jih preverjali.

ne sodi

Mene so ljudje presenetili že neštetokrat. V pozitivnem in tudi negativnem smislu. Zato se vedno znova skušam brzdati pri ustvarjanju mnenja o njih. Čeprav mi to včasih kar uspe, sem vseeno vedno znova presenečena, ko dobim priložnost, da se pogovarjam s kom, ki sem ga do tistega trenutka samo srečevala na hodniku ali pa poznam samo njegovo ime in vem, kako zgleda, ker sem ga/jo videla na kakšni sliki.

V Skazi sem med drugim zadolžena za pisanje internega časopisa, zato večkrat dobim priložnost, da se zaradi prispevkov pogovarjam še s kakšnim sodelavcem ali sodelavko, ki ne dela v isti pisarni. Tako sem se pred kratkim pogovarjala z nekom, ki mi je povedal zgodbo, za katero, vsaj tako je rekel, ne ve nihče od njegovih sodelavcev. Ta življenjska zgodba me je tako ganila, da med pogovorom enostavno nisem mogla zadržati solz. Še dobro, da sem imela pri sebi robček. Malo mi je bilo nerodno, a tega človeka bi najraje kar objela. Bila sem ganjena nad zgodbo in dejstvom, da sem jo imela priložnost slišati. Pred kratkim sem zaradi službe slišala še eno ganljivo zgodbo o življenju, ki je polno vzponov in (včasih zelo globokih) padcev.

Ljudje, ki se znajo pobrati, ko udari življenje, me vedno znova navdihujejo. Takrat se zavem, da v resnici nimam razlogov, da bi se pritoževala nad čemer koli. Čeprav imam tudi sama kar nekaj brazgotin, sem ob takšnih zgodbah vedno znova samo ponosna na te ljudi, da jim je uspelo. Vesela sem zanje in uspeh jim privoščim iz vsega srca. Hkrati pa sem hvaležna za vse svoje ljudi, ki so meni pomagali vstati, ko sem bila na tleh.

Zadala sem si cilj, da se bom še naprej učila ne soditi na prvi pogled. Nisem vseved, ljudje pa za maskami, ki si jih zavedno ali nezavedno natikamo na obraze v različnih situacijah, nosimo veliko več kot lepo ali razcapano obleko. V sebi nosimo lepe in manj lepe zgodbe, s katerimi se soočamo kakor najbolje vemo in znamo. Včasih se z njimi soočimo učinkovito, naslednjič malo manj, včasih jih znamo obrniti na pozitivno, spet drugič na negativno stran, včasih o njih govorimo, velikokrat pa jih zaradi strahu egoistično obdržimo zase.