Eureka na Dunaju

02.04.2017|

Še preden sva imela otroke, sva se veselila naših skupnih izletov. Zbirka sicer še ni zelo obširna, pa kaj za to. Saj smo še mlada družina in verjamem, da je pred nami še veliko takšnih in drugačnih izletov. Tokrat pa bo govora o Dunaju, kamor smo se odpravili na obisk k moji dragi sestri, ki je imela priložnost enomesečnega bivanja in dela v avstrijski prestolnici.

Večer pred izletom sva z mojim gospodom pripravila vse potrebno. Poleg nekaj sendvičev, jabolk in čokoladic sva v nahrbtnik pospravila še nekaj rezervnih oblačil za fanta, pijačo in knjigo pravljic za razvedrilo, če bi se nam pot preveč […]

Kako si? V redu, fajn …

15.03.2017|

No, ni čisto res. Utrujena sem in želim si, da bi se lahko za kakšen mesec ali tri odklopila. Odklopila od naprav in ljudi.

In zakaj potem na vprašanje, kako sem odgovarjam s frazo “v redu”? Zato, ker se mi enostavno ne da odgovarjati na vprašanja, ki sledijo, če rečem, da nisem dobro. Ali pa celo na tako popularno mnenje, da je naše počutje stvar odločitve. Ker ta “odločitev” pač ni tako enostavna, sploh če si z ljudmi v odnosih kot jih prinašajo statusi: mama, žena, snaha in (so)delavka, za povrh pa te na banki čaka še kakšen kredit.

Ko sem utrujena, […]

Dela prost, kulturni dan

08.02.2017|

Končno. Kulturni dan. Dan, ko mi ni bilo treba v službo zaradi kulture. Ker pogrešam umetnost, sem čutila, da moram vsaj delček tega prostega, kulturi posvečenega dneva nameniti ravno njej – umetnosti, kulturi.

Kultura oz. umetnost je nekaj, kar meni osebno daje zelo veliko. Veliko nečesa, česar ne znam opisati z eno samo besedo. Daje mi svobodo. Svobodo v glavi. Širi moj pogled. Podira meje moje tolerance. Sili me v razmislek. Razmislek o življenju, ki je večje od 8-urnega delovnika in gospodinjenja. Zaradi umetnosti sem bogatejša. Domišljam si, da zaradi umetnosti in kulture pikico bolje razumem druge ljudi, kulture, ponavljajočo se zgodovino.

Občudujem […]

Pavletu Uršiču v spomin

02.11.2016|

Pred nekaj dnevi sem se po dolgem času spomnila gospoda župnika, ki je bil eden mojih največjih učiteljev. Pavel Uršič (24. junij 1929 – 30. oktober 2016). Razmišljala sem, da moram ob naslednji priliki domače vprašati, če še sploh živi. Danes pa sem izvedela, da je 30. oktobra odšel domov.

V življenju srečamo veliko ljudi. Nekateri gredo le mimo, drugi se celo za nekaj časa ustavijo, z nekaterimi se družimo dalj časa, le redki pa so tisti, s katerimi preživimo večji del svojega življenja. Prvi gredo mimo, kdo izmed njih nam mogoče z nasmehom ali prijazno besedo celo polepša trenutek ali dan, […]

Ne sodi knjige po platnicah

19.10.2016|

Kolikokrat ste se že zmotili, ko ste si o nekom ustvarili podrobno sliko s pomočjo nečesa, kot na primer: načina, kako je nekaj povedal nekomu, kako se je oblekel, kaj po navadi je za malico, ker si je izbrala barvo las, ki se vam zdi neizmerno grda, zaradi smeha, objav na Facebooku ali pesmi, ki jo je mrmraje fušal/-a. Trapastih razlogov za ustvarjanje mnenj o ljudeh, ki jih ne poznamo, je veliko, kajne. Mi pa si z užitkom ustvarjamo lastne zgodbe, brez da bi jih preverjali.

Mene so ljudje presenetili že neštetokrat. V pozitivnem in tudi negativnem smislu. Zato se vedno znova […]

Dnevnik samostojne podjetnice: Epilog

01.10.2016|

Težko je znova začeti, če človeka toliko časa ni bilo … Pa ne da sem iz vaje, ali da mi je zmanjkalo tem za pisanje, sploh ne, le … Mogoče je vsega preveč in je treba stvari najprej spraviti v nekakšen red v mislih, preden jih lahko zapišem v smiselno besedilo z glavo in repom. Poleg tega je za pisanje potreben navdih in navdih imam največkrat takrat, ko nimam dostopa do računalnika in časa za tipkanje.

Nazadnje sem pisala dnevnik samostojne podjetnice in tistima dvema bralcema, ki sta občasno še zašla h Kandeli, sem obljubila poročilo o tem, kako se bo […]