Čudno je, ko želi človek svetu povedati, kako lepo se je imel v času enotedenskega bivanja na Krasu, pa kar ne ve, kje naj začne in kaj naj napiše. V Hiši posebne sorte v majhni kraški vasici Kodreti smo preživeli šest nadvse zanimivih dni. V zavodu Zlata leta želimo skupaj z invalidi vzpostaviti prvi pravi samostojni spletni portal, namenjen invalidom in vsem, ki jih zanimajo tematike povezane s približno 160.000 Slovenci, ki jih družba zaradi različnih vzrokov označuje z besedo invalid. Ko sem se letos že drugič dlje časa družila s temi nadvse zanimivimi ljudmi, sem se ponovno zavedla, da sem polna nekih predsodkov in klišejev1, potem pa sem ugotovila, da bi se morala ob svojih problemih večkrat spomniti na to, da sem že samo zaradi dejstva, da je moje telo takšno, kakršno naj bi bilo, ena velika srečka!

Invalidi gor, invalidi dol … Mi si skupaj z njimi želimo predvsem pokazati svetu, da se ti ljudje sicer res velikokrat srečujejo z zelo zoprnimi stvarmi, a je med njimi vseeno polno takšnih, ki težave premagujejo tudi iz dneva v dan, če je treba in živijo veliko bolj kvalitetno življenje, kot tisti, ki smo “normalni”. Zato bomo z veseljem pomagali pri vzgoji spletnega portala Hefajst.si, ki se bo luč sveta zagledal v nekaj dneh, in bo namenjen vsem, ki bi na svet pogledati iz čevljev, ki jih nosijo invalidi. Na spletnem portalu hefajst.si bo poleg različnih pravnih nasvetov oz. predpisov, ki jih baje invalidi včasih poznajo premalo, da bi lahko uveljavljali še kakšno pravico več, še šport, kultura, turizem in še in še. Skupna točka vsem prispevkom bodo seveda invalidi. Če je med vami kdo, ki bi slučajno sodeloval pri ustvarjanju vsebin za hefajst.si, ali pa pozna koga, ki bi lahko na kakršen koli način prispeval k ustvarjanju tega portala, je lepo vabljen, da se nam oglasi.

kraška vasica Kodreti

Hiša posebne sorte - sorta.si

Tako smo se med bivanjem v Hiši posebne sorte v vasi Kodreti veliko pogovarjali o imenu za portal, o kategorijah, o pisanju člankov za splet, obiskal nas je Matija Stepišnik, predsednik društva novinarjev, potem smo fotografirali, urejali fotografije, snemali videe in jih obdelovali ter nalagali na internet in še marsikaj drugega. Vse to je popestril še ogromen spekter dobre hrane, ki jo je iz samih domačih sezonskih surovin za nas pripravljal kuhar posebne sorte. Odlično smo se razumeli tudi z Luko, ki nam je stregel. Pri družini Sorta se bom še oglasila. Če ne bom prespala, bom pa prav zagotovo jedla!2 Kljub temu, da sem jedla že v kar nekaj gostilnah, še nikjer ni bila hrana tako zelo okusna. Na trenutke se mi je zdelo, da sem udeležena v kakšni od tujih kuharskih oddaj.

taljata postrežena v Hiši posebne sorte

Gospod Vid Sorta, gazda Hiše posebne sorte, in njegova žena sta nam predstavila tudi lokalno kulturno društvo, ki je med drugim zaslužno tudi za to, da so v vasi Dólanci odkopali kip barona Andreja Čehovina, ki so ga domačini leta 1926 razstavili in zakopali, da ga italijanski vojaki med okupacijo Primorske ne bi poškodovali. Šestdeset let kasneje so domačini skupaj s strokovnjaki iz novogoriškega Zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine kip odkopali in postavili na prvotno mesto.

spomenik barona Andreja Čehovina v Dolancih

Od leta 1987 ga domačini ponosno razkazujejo obiskovalcem teh krajev. Andrej Čehovin (1810-1855) je v začetku 19. stoletja bil vojak v polku znamenitega avstrijskega maršala Radetzkega. Še posebej zanimiva je Čehovinova zgodba iz bitke, ki je potekala 21. marca 1849. Pred bitko med italijansko in avstrijsko vojsko je splezal na drevo, da bi opazoval kako se premika sovražnik. Naključje je hotelo, da so ravno pod to drevo prišli italijanski častniki in se posvetovali o prihajajočem spopadu. Prisluhnil je njihovemu bojnemu posvetu in pridobljene podatke s pridom izkoristil v bitki. Po še enem hrabrem bojevanju 23. marca 1849 v bitki pri Novari je poleg osebnih čestitk maršala Radetzkega dobil še odlikovanje Marije Terezije in bil povišan v nadporočnika. Načrte za spomenik, ki so ga njegovi sovaščani postavili leta 1898, je zasnoval znani arhitekt Maks Fabiani.

Čeprav je bil teden kar naporen in poln podajanja znanja, učenja in raznega usklajevanja, smo si vzeli nekaj časa in se odpeljali v bližnji Štanjel. Podrobno smo si ogledali, kako je dostopen za invalide. Ugotovili smo, da je pot do posameznih znamenitosti na splošno bolj slabo označena, a smo na koncu vseeno prišli do znamenitega Ferrarijevega vrta. Za konec smo se ustavili v restavraciji na gradu Štanjel, potešili žejo, nato pa obiskali še galerijo Lojzeta Spacala, ki se prav tako nahaja v grajskih prostorih. V treh nadstropjih hranijo kar lepo zbirko Spacalovih risb, slik in grafik. Sama sem bila prijetno presenečena nad (za moje pojme) nizko vstopnino. Za ogled galerije je treba odšteti 2 €.

Zadnje kosilo nas je pričakalo izredno hitro in z njim je prišlo slovo od Sortovih. Zdaj smo spet doma in ponovno nas napadajo vsakodnevne obveznosti. No, preveč se tudi ne smem pritoževati, a ne …

grad Štanjel

Ferrarijev vrt v Štanjelu

galerija Lojzeta Spacala

galerija Lojzeta Spacala v Štanjelu

  1. Ne, Katarina, invalidi niso samo tisti ljudje, ki so na vozičkih … []
  2. Njihova restavracija je odprta od četrtka do ponedeljka med 12. in 22. uro. Ob sredah in četrtkih so zaprti. []