V Hamburgu sva se po obisku pri gospodu Ingu Lüthjensu v njegovi domači galeriji Art China zasidrala v kampu, namenjenem avtodomom v bližini Wilhelmsburga na jugu mesta. To je nekakšno hamburško predmestje, kjer živijo ljudje različnih barv, potez in verskih prepričanj. Zadnji dan, ko sva na postaji S-Bahna1 v Wilhelmsburgu čakala na enega od avtobusov, ki naju je odpeljal do kampa v bližini pokopališča Friedhof Finkenriek, sva ugotovila, da je večini tamkajšnjih prebivalcev najbrž skupna le muslimanska vera. Razmišljala sem, da verjetno še nikoli nisem bila v mestu, kjer bi naenkrat lahko videla toliko različnih ljudi – v Hamburgu živijo vsi, od Indijcev in ostalih Azijcev, Turkov in drugih prebivalcev Bližnjega vzhoda, do črncev z različno temno poltjo in Nemcev/Evropejcev. Najbolj lepo pa se mi je zdelo, da v zraku ni bilo čutiti prav nobene nestrpnosti. Tudi na metroju je bilo zelo mirno. Nobene napetosti, kakršno sem lahko začutila na primer v Moskvi.

Ker sva parkirala tako “daleč” od centra, sva imela seveda ta privilegij, da sva se morala peljati do glavnih atrakcij najprej z avtobusom (vožnja je trajala približno 15 minut), nato pa še z S3 (nadaljnjih 8 minut) do centra. Ker je celoten odsek proge S3 od Wilhelmsburga do glavne železniške postaje, kjer sva izstopila prvi dan, nad zemljo, sva že takoj dobila približen občutek, kako izgleda pristaniški Hamburg. Ko sva izstopila na Hauptbahnhofu, sva najprej poiskala Hamburger Kunsthalle – enega največjih in najpomembnejših hamburških muzejev. Tam je bila namreč na ogled razstava, posvečena umetnikom pop arta z naslovom Pop Life. Ker sem že doma izvedela, da bodo imeli v soboto, 8. maja2 ob 15:00 voden ogled za dodatne 3 evre (vstopnica je stala 10 evrov), sva se odločila, da si vstopnice priskrbiva še preden nama jih razprodajo. Ne glede na to, da sva bila pri muzeju že opoldan. Po ogledu razstave sva bila zelo vesela, da sva si privoščila tudi vodenje, saj sva na ta način veliko bolje razumela razstavljena dela.

Galerie den Gegenwart v Hamburgu, ki je gostila razstavo Pop Life

Galerie der Gegenwart v Hamburgu, ki je gostila razstavo Pop Life

Odlična razstava o največjih predstavnikih pop arta iz ZDA, Anglije, Japonske in Nemčije, se je začela s teličkom, potopljenim v formaldehid. Steklena posoda je bila uokvirjena z zlatom, vse skupaj pa je bilo postavljeno na velik kos marmorja. 10 milijonov funtov vredno umetnino Damiena Hirsta, trenutno najbogatejšega umetnika na svetu, sta ves čas budno spremljali dve starejši dami, saj si muzej zaradi takšne vrednosti umetnine ni smel privoščiti, da bi slučajno na zlatem okvirju nastala kakšna praska. To bi pomenilo, da bi morali zadevo restavrirati, česar si po besedah kustosinje tudi Kunsthalle ne bi mogla privoščiti. Med postavitvijo telička v Galerie der Gegenwart – tako se imenuje del muzeja, kjer je bil razstavljen Pop Life – so vse do potankosti dokumentirali in poslikali, da bi ob koncu ugotovili morebitne nepravilnosti. Poleg tega Hirsta zaradi zelo težkega marmornega podstavka niso upali postaviti na sredo sobe, saj niso želeli tvegati luknje v tleh ;)

Damien Hirst - False Idol

Damien Hirst - False Idol

dragulji Damiena Hirsta

dragulji Damiena Hirsta

Od Lažnivega idola, kakor se imenuje Hirstova umetnina, smo se poslovili in se prestavili v drugo nadstropje, kjer je verjetno večino obiskovalcev, tudi mene, najbolj navdušila soba, posvečena japonskemu umetniku Takashiju Murakamiju. Pritegnila nas je glasna glasba iz videospota, s Kirten Dunst v glavni vlogi Turning Japanese, ki pripoveduje zgodbo o tem, kako se Japonci vse bolj spreminjajo v razne risane junake, ki jih posnemajo tako po oblačenju kot po obnašanju. Takšno obnašanje in način oblačenja počasi prihaja tudi na zahod. Seveda veliko k temu prispevajo tudi razna oblačila in predmeti, ki jih krasi zelo uspešna japonska mačka Hello Kitty.

Hello Kitty avto v hamburškem pristanišču je dokaz za priljubljenost Japonske na Zahodu

Hello Kitty avto v hamburškem pristanišču je dokaz za priljubljenost Japonske na Zahodu

soba z deli Takashija Murakamija

soba z deli Takashija Murakamija

Takashi Murakami

Takashi Murakami

V prvem nadstropju Galerie der Gegenwart sem bila še najbolj presenečena nad Andyjem Warholom. Njegova dela sama po sebi se mi nikoli niso zdela ne vem kako zanimiva, a v zadnjih mesecih sem o njem in času, v katerem je živel in delal, izvedela kar veliko, zato sem se res veselila, da ga bom lahko videla v živo. Navdušil me je. Mogoče predvsem zaradi tega, ker sem nekatera dela, ki sem jih prej videla samo na slikah, zdaj imela priložnost videti tudi v živo. Zelo zanimivo se mi je zdelo, da je že Warhol pri nekaterih delih uporabljal diamante. Sicer so bili njegovi veliko manjši kot tisti, ki jih je na primer Damien Hirst kupil zato, da je lahko izdelal znamenito lobanjo, obdano z diamanti, vredno celih 50 milijonov funtov. Si predstavljate, Hirst je diamante za ustvarjanje kupil sam. Samo v najbolj norih sanjah si lahko predstavljamo, koliko denarja mora imeti ta umetnik …

ena od sob z deli Andyja Warhola

ena od sob z deli Andyja Warhola

portret zakonskega para, ki ga je Warhol posul z diamanti

portret zakonskega para, ki ga je Warhol posul z diamanti

Andy Warhol, Marilyn Monroe

Andy Warhol, Marilyn Monroe

Poleg nekaterih portretov, ki jih je izdelal Warhol, smo videli tudi naslovnice revij Interview, za katero se je pogovarjal z velikim številom znanih ljudi – od Schwarzeneggerja do Michaela Jacksona, Elizabeth Taylor, itd. Zanimiva je bila tudi čisto temna soba, ki jo je razsvetljevala ultra violična svetloba. Na stenah so visela Warholova dela, posuta z diamantnim prahom, ki so se pod uv-žarki obarvala rahlo zelenkasto – takšna dela je najvidnejši predstavnik pop arta delal za diskoteke. Videli smo tudi serijo fotografij, na katerih je v pozdrav poljubljal znane ljudi, med njimi tudi Johna Lennona in Pabla Picassa.

rekonstrukcija trgovinice Pop Shop Keitha Haringa

rekonstrukcija trgovinice Pop Shop Keitha Haringa

Keith Haring - Pop Shop

Keith Haring - Pop Shop

Še en zelo poseben del razstave je bila rekonstrukcija trgovinice Pop Shop, ki jo je imel Keith Haring. Ker so trgovinico zaradi slabega poslovanja leta 2004, ko je bil umetnik že mrtev (na drugo stran ga je odnesel aids), zaprli, so se v Galerie der Gegenwart odločili, da jo za to priložnost postavijo v eni od soban. Kot je povedala kustosinja, so pri tej rekonstrukciji upoštevali tudi zanimiv tloris Pop Shopa, ki je imel neko posebno obliko.

Zelo veliko sem premišljevala tudi o vsem, kar sem videla in slišala o Jeffu Koonsu in njegovih delih. Tudi Koons je bil, tako kot Warhol, zelo podrobno predstavljen v okviru Pop Lifea. Ob ogromnem plakatu iz leta 1989 z naslovom Made in Heaven, na katerem v glavnih vlogah nastopata Koons in Cicciolina, smo izvedeli zelo zanimivo ozadje. Koons je bil povabljen, da razstavlja na Beneškem bienalu in ker je želel, da bi o njem pisalo čim več medijev, sta se na bienalu ob tej veliki sliki in doprsnem kipu, pojavila tudi prava in zelo pomanjkljivo oblečena Jeff Koons in Cicciolina. To je bilo tako šokantno za vse prisotne, da so o tem škandalu pisali prav vsi. Vse to samo potrjuje besede kustosinje, ki je govorila, da je bil Koons odličen poznavalec medijev. Kako dobro je moral oceniti, kdaj in kako bo izvedel svoj performans, da ga bodo vsi opazili. In ne samo to – s takšnim kontroverznim dejanjem je konec koncev tvegal svoje dobro ime. Je pa zato postal prepoznaven. Tako kot sem brala o Warholu, da si je izmišljeval razne zgodbe o sebi in jih prodajal medijem. Zato se ne ve niti čisto točen datum njegovega rojstva. Jah, včasih je enostavno treba biti zelo samozavesten in si upati, tako ali tako moramo v življenju dostikrat tudi kaj tvegati, če hočemo nekaj doseči. Sicer je pa Andy Warhol rekel: “Don’t pay attention to what they write about you, just measure it in inches.”3

Jeff Koons, Made in Heaven

Jeff Koons, Made in Heaven

Jeff Koons in Cicciolina

Jeff Koons in Cicciolina

Razstavo sva si po koncu vodenja še enkrat na hitro ogledala in se posvetila še nekaterim delom, ki smo jih pred tem izpustili. Nato sva se usedla v kavarnico, spila kavo in na koncu nekaj časa posvetila še trgovinici z raznimi magnetki, razglednicami, priponkami, knjigami, plakati in podobnim. Nato sva se odpravila v velikansko trgovino Saturn – raj za vse, ki imajo radi tehniko – in se za 3 evre na uro priklopila na internet, da sva lahko objavila nekaj prispevkov na blogih. Še preden so ob 20. uri zapirali trgovine, sva na postaji S-Bahna uspela najti še trgovino z živi, si kupila nekaj malega za pod zob in se odpravila nazaj na najin južni konec Hamburga. Pred spanjem sva si privoščila še večerjo in porcijo toplega čaja. V nedeljo naju je čakalo hamburško pristanišče. Upala sva tudi na sonce, ki bi pregnalo oblake in občasno pršenje dežja …

  1. schnell Bahn oz. hitri vlaki v Hamburgu in njegovi bližnji okolici dnevno naredijo okoli 1000 poti, pokrivajo 140-kilometrsko mrežo, in prepeljejo približno 600.000 potnikov na dan []
  2. razstava je trajala le še do nedelje, 9. maja 2010 []
  3. Ne ozirajte se na to, kaj o vas pišejo, temveč koliko. []