Benetke

10.06.2013|

V prvem letniku srednje šole so nas v okviru vikend izleta v Italijo peljali tudi v Benetke. Vse, kar se spomnim, je bilo oblačno vreme, smrad, Doževa palača in majhni zeleni uhani, ki sem si jih kupila, a jih nisem nikoli kaj dosti nosila. Takrat Benetke name niso naredile posebnega vtisa, zato nisem nikoli prav razumela navdušenja nad njimi. Niti si nisem želela, da bi jih ponovno videla. Zadnjih nekaj let pa sem se večkrat spomnila nanje, ko sem kje zasledila kakšno novico o Beneškem bienalu1. Sloves, ki ga v sebi skriva besedna zveza Beneški bienale, je tako močan, da sem bila prepričana, da se bom z Benetkami še srečala. Ko sem v začetku letošnjega leta prebrala, da bo letos tam tudi Ai Weiwei, glavni junak moje sinološke diplome, ni bilo nobene možnosti več, da obisk svetovne razstave prestavim na kakšno od naslednjih edicij.

 

[…]

  1. Med osnutki imam poleg objave o Ai Weiweijevih delih, ki smo jih videli, tudi objavo o Beneškem bienalu. []

Vztrajaj – Never give up

05.03.2013|

S športno humanitarnim društvom Vztrajaj – Never give up sem se prvič srečala, ko sem morala za PlanetBIO objaviti novičko o prireditvi 10 krogov za 10 nasmehov. Z Romanom sva se je tudi udeležila v Ljubljani. On je odtekel okoli 15 kilometrov, jaz in takrat še gospod trebuh pa sva ga spodbujala. Ob prijavi na tek je vsak udeleženec dobil oranžno zapestnico z napisom never give up. Bila mi je tako všeč, da sem si jo kar prisvojila za v porodnišnico.

Pred leti sem med poletjem delala v kampu Zlatorog. Ker takrat še nisem imela vozniškega izpita1, sem na delo kolesarila. Nekega večera, ko sem se vračala domov, sem bila tako utrujena, da sem kakšna 2 kilometra pred ciljem razmišljala samo o tem, kako bi stopila s kolesa in ga do doma potiskala ob sebi. A črni oblaki, ki so se že božali z električnimi žarki, so napovedovali nevihto. Po napornem dnevu si nisem želela biti še premočena, zato sem se odločila, da bom v kolesarjenje poleg zadnjih atomov moči usmerila še misli. Začela sem si ponavljati: “Never give up! Never ever give up!” Do doma mi je uspelo prikolesariti ravno v trenutku, ko so z neba začele padati debele dežne kaplje.

[…]

  1. tudi, če bi ga imela, ne bi imela avta … []

Zagrebško morje

03.07.2012|

Začelo se je z Jadranskim morjem, končalo pa z zagrebškim, kot pravijo centru Jarun, ki je z umetnim jezerom in urejenimi športnimi površinami pravo zatočišče različnih rekreativcev, ljubiteljev piknikov … Objavljam še drugi del dopustniških zapisov … :)
Zapisi z dopusta – celinski del
Zadnji dopustniški dan sedim v prijetno ohlajeni hotelski sobi v Zagrebu in čakam, da mine še kakšna ura, da se bova odpeljala do športno-rekreacijskega centra Jarun, kjer se dogaja še zadnji dan letošnjega glasbenega festivala INmusic. Pred nama sta še koncerta Mando diao in Franz Ferdinand, spanje, zajtrk in pot domov.

Čeprav je najin dopust trajal (le) osem dni, […]

Jadransko morje

02.07.2012|

Za mano je dopust. Na Hrvaškem. Najprej pet dni ob Jadranskem, nato še trije dnevi ob zagrebškem morju1. Bilo je vroče. Poletno in peklensko vroče in vesela sem, da sem spet doma, čeprav je tudi tukaj vroče. In niti klime ni :)

Zame je morja za nekaj časa dovolj. Jadransko magistralo sem videla (tokrat prvič), zadrske morske orgle sem slišala, naplavala sem se, celo 4 delfine sem videla (plavali so nekaj sto metrov stran od obale in ko sem jih zagledala, sem bila navdušena kot majhen […]

  1. To naj bi bilo drugo ime za športno-rekreacijski center Jarun na jugu hrvaškega glavnega mesta. []

Zagreb, mesto z milijonom src

25.10.2011|

V začetku oktobra sva se odpravila na službeno-dopustniški potep v prestolnico naših južnih sosedov. Čeprav sem bila v Zagrebu že prej, prvič, ko smo šli na razstavo ruske avantgarde, drugič pa smo Klovićeve dvore obiskali v času, ko so v tem nekdaj jezuitskem samostanu razstavljali dela Marca Chagalla, se mi je zdelo, da bi si ga morala enkrat ogledati čisto turistično. Tokrat se mi je ponudila priložnost, da skočim čez plot za prispevek v novi rubriki, ki so jo septembra uvedli v reviji Potepanja. Preden sva se odpeljala, sem podrobno pregledala zagrebške informacije na vseh mogočih spletnih straneh, obiskala sem ljubljanski sedež Hrvaške turistične skupnosti, kjer so mi dali zemljevid mesta, v Zagrebu sem se oglasila na lokalnem TIC-u, potem pa sem po čem zanimivem povprašala še natakarja, ki nama je postregel s kavo.

Med srkanjem kapučina sva se odločila, da si bova najprej ogledala center mesta in bolj na hitro obiskala glavne znamenitosti, potem sva se odpravila na sprehod po parku Maksimir in se za konec ustavila še v športno-rekreacijskem centru Jarun. Več podrobnosti o izletu si lahko preberete v naslednjih Potepanjih, ki izidejo (če prav vem) 28. oktobra. Tukaj sem objavila le nekaj fotografij, ki so nastale med potepanjem, a jih v tiskani verziji ne bo.

Na koncu najinega enodnevnega izleta sva se strinjala, da si je za to, da bi lahko Zagreb res doživeli, ne samo videli, treba vzeti vsaj 3 dni. Če imate radi naravo, pa kakšen dan več, ker zagrebška okolica z goro Medvednico ponuja polno zanimivih možnosti za rekreacijo. Če mi verjamete, si poglejte brošure o Zagrebu in njegovem zaledju.

[…]

Službeni dopust v kraški Hiši posebne sorte

18.08.2011|

Čudno je, ko želi človek svetu povedati, kako lepo se je imel v času enotedenskega bivanja na Krasu, pa kar ne ve, kje naj začne in kaj naj napiše. V Hiši posebne sorte v majhni kraški vasici Kodreti smo preživeli šest nadvse zanimivih dni. V zavodu Zlata leta želimo skupaj z invalidi vzpostaviti prvi pravi samostojni spletni portal, namenjen invalidom in vsem, ki jih zanimajo tematike povezane s približno 160.000 Slovenci, ki jih družba zaradi različnih vzrokov označuje z besedo invalid. Ko sem se letos že drugič dlje časa družila s temi nadvse zanimivimi ljudmi, sem se ponovno zavedla, da sem polna nekih predsodkov in klišejev1, potem pa sem ugotovila, da bi se morala ob svojih problemih večkrat spomniti na to, da sem že samo zaradi dejstva, da je moje telo takšno, kakršno naj bi bilo, ena velika srečka!

Invalidi gor, invalidi dol … Mi si skupaj z njimi želimo predvsem pokazati svetu, da se ti ljudje sicer res velikokrat srečujejo z zelo zoprnimi stvarmi, a je med njimi vseeno polno takšnih, ki težave premagujejo tudi iz dneva v dan, če je treba in živijo veliko bolj kvalitetno življenje, kot tisti, ki smo “normalni”. Zato bomo z veseljem pomagali pri vzgoji spletnega portala Hefajst.si, ki se bo luč sveta zagledal v nekaj dneh, in bo namenjen vsem, ki bi na svet pogledati iz čevljev, ki jih nosijo invalidi. Na spletnem portalu hefajst.si bo poleg različnih pravnih nasvetov oz. predpisov, ki jih baje invalidi včasih poznajo premalo, da bi lahko uveljavljali še kakšno pravico več, še šport, kultura, turizem in še in še. Skupna točka vsem prispevkom bodo seveda invalidi. Če je med vami kdo, ki bi slučajno sodeloval pri ustvarjanju vsebin za hefajst.si, ali pa pozna koga, ki bi lahko na kakršen koli način prispeval k ustvarjanju tega portala, je lepo vabljen, da se nam oglasi.

[…]

  1. Ne, Katarina, invalidi niso samo tisti ljudje, ki so na vozičkih … []