Zagrebško morje

03.07.2012|

Začelo se je z Jadranskim morjem, končalo pa z zagrebškim, kot pravijo centru Jarun, ki je z umetnim jezerom in urejenimi športnimi površinami pravo zatočišče različnih rekreativcev, ljubiteljev piknikov … Objavljam še drugi del dopustniških zapisov … :)
Zapisi z dopusta – celinski del
Zadnji dopustniški dan sedim v prijetno ohlajeni hotelski sobi v Zagrebu in čakam, da mine še kakšna ura, da se bova odpeljala do športno-rekreacijskega centra Jarun, kjer se dogaja še zadnji dan letošnjega glasbenega festivala INmusic. Pred nama sta še koncerta Mando diao in Franz Ferdinand, spanje, zajtrk in pot domov.

Čeprav je najin dopust trajal (le) osem dni, […]

Jadransko morje

02.07.2012|

Za mano je dopust. Na Hrvaškem. Najprej pet dni ob Jadranskem, nato še trije dnevi ob zagrebškem morju1. Bilo je vroče. Poletno in peklensko vroče in vesela sem, da sem spet doma, čeprav je tudi tukaj vroče. In niti klime ni :)

Zame je morja za nekaj časa dovolj. Jadransko magistralo sem videla (tokrat prvič), zadrske morske orgle sem slišala, naplavala sem se, celo 4 delfine sem videla (plavali so nekaj sto metrov stran od obale in ko sem jih zagledala, sem bila navdušena kot majhen […]

  1. To naj bi bilo drugo ime za športno-rekreacijski center Jarun na jugu hrvaškega glavnega mesta. []

Zagreb, mesto z milijonom src

25.10.2011|

V začetku oktobra sva se odpravila na službeno-dopustniški potep v prestolnico naših južnih sosedov. Čeprav sem bila v Zagrebu že prej, prvič, ko smo šli na razstavo ruske avantgarde, drugič pa smo Klovićeve dvore obiskali v času, ko so v tem nekdaj jezuitskem samostanu razstavljali dela Marca Chagalla, se mi je zdelo, da bi si ga morala enkrat ogledati čisto turistično. Tokrat se mi je ponudila priložnost, da skočim čez plot za prispevek v novi rubriki, ki so jo septembra uvedli v reviji Potepanja. Preden sva se odpeljala, sem podrobno pregledala zagrebške informacije na vseh mogočih spletnih straneh, obiskala sem ljubljanski sedež Hrvaške turistične skupnosti, kjer so mi dali zemljevid mesta, v Zagrebu sem se oglasila na lokalnem TIC-u, potem pa sem po čem zanimivem povprašala še natakarja, ki nama je postregel s kavo.

Med srkanjem kapučina sva se odločila, da si bova najprej ogledala center mesta in bolj na hitro obiskala glavne znamenitosti, potem sva se odpravila na sprehod po parku Maksimir in se za konec ustavila še v športno-rekreacijskem centru Jarun. Več podrobnosti o izletu si lahko preberete v naslednjih Potepanjih, ki izidejo (če prav vem) 28. oktobra. Tukaj sem objavila le nekaj fotografij, ki so nastale med potepanjem, a jih v tiskani verziji ne bo.

Na koncu najinega enodnevnega izleta sva se strinjala, da si je za to, da bi lahko Zagreb res doživeli, ne samo videli, treba vzeti vsaj 3 dni. Če imate radi naravo, pa kakšen dan več, ker zagrebška okolica z goro Medvednico ponuja polno zanimivih možnosti za rekreacijo. Če mi verjamete, si poglejte brošure o Zagrebu in njegovem zaledju.

[…]

Službeni dopust v kraški Hiši posebne sorte

18.08.2011|

Čudno je, ko želi človek svetu povedati, kako lepo se je imel v času enotedenskega bivanja na Krasu, pa kar ne ve, kje naj začne in kaj naj napiše. V Hiši posebne sorte v majhni kraški vasici Kodreti smo preživeli šest nadvse zanimivih dni. V zavodu Zlata leta želimo skupaj z invalidi vzpostaviti prvi pravi samostojni spletni portal, namenjen invalidom in vsem, ki jih zanimajo tematike povezane s približno 160.000 Slovenci, ki jih družba zaradi različnih vzrokov označuje z besedo invalid. Ko sem se letos že drugič dlje časa družila s temi nadvse zanimivimi ljudmi, sem se ponovno zavedla, da sem polna nekih predsodkov in klišejev1, potem pa sem ugotovila, da bi se morala ob svojih problemih večkrat spomniti na to, da sem že samo zaradi dejstva, da je moje telo takšno, kakršno naj bi bilo, ena velika srečka!

Invalidi gor, invalidi dol … Mi si skupaj z njimi želimo predvsem pokazati svetu, da se ti ljudje sicer res velikokrat srečujejo z zelo zoprnimi stvarmi, a je med njimi vseeno polno takšnih, ki težave premagujejo tudi iz dneva v dan, če je treba in živijo veliko bolj kvalitetno življenje, kot tisti, ki smo “normalni”. Zato bomo z veseljem pomagali pri vzgoji spletnega portala Hefajst.si, ki se bo luč sveta zagledal v nekaj dneh, in bo namenjen vsem, ki bi na svet pogledati iz čevljev, ki jih nosijo invalidi. Na spletnem portalu hefajst.si bo poleg različnih pravnih nasvetov oz. predpisov, ki jih baje invalidi včasih poznajo premalo, da bi lahko uveljavljali še kakšno pravico več, še šport, kultura, turizem in še in še. Skupna točka vsem prispevkom bodo seveda invalidi. Če je med vami kdo, ki bi slučajno sodeloval pri ustvarjanju vsebin za hefajst.si, ali pa pozna koga, ki bi lahko na kakršen koli način prispeval k ustvarjanju tega portala, je lepo vabljen, da se nam oglasi.

[…]

  1. Ne, Katarina, invalidi niso samo tisti ljudje, ki so na vozičkih … []

Ljubljana

02.08.2011|

Od zdaj naprej hodiva v Ljubljano le še na obiske. Nič več ni ljubljanske postelje, ki bi čakala, da se utrujena uleževa vanjo. Ampak, če se je treba do postelje odpeljati uro daleč, tudi ni tako hudo. Sploh zvečer ne, ko je cesta skoraj prazna in sva imela dobro uro zatem, ko sva se odpravila iz Ljubljane, že umite zobe.

Če bodo vsi izleti v glavno mesto tako lepi, kot je bil prvi, potem naj jih bo veliko. Tako kot pravi najin frizer, če je to trpljenje, naj kar traja :)  Na Alijev frizerski stol se redno usedam že toliko let, da si sploh ne predstavljam, da bi mi glavo umile druge roke. Ali je pač Ali, jaz pa sem človek, čigar naklonjenost si lahko pridobite dokaj hitro. In jo tudi obdržite. Frizer je bil sicer le eden od razlogov, da sva se odpravila na celodnevni izlet v Ljubljano in do njega sva prišla šele po puščanju krvi. Nato je sledil sprehod do Prešerca in naprej do prenovljenega Kongresnega trga. Privoščila sva si kos pice in se v želji za čim bolj udobnimi stoli odpravila naprej ob Ljubljanici. Med kofetkanjem sva opazovala okolico in ugotovila sem, da že celo večnost nisem sedela v centru mesta v popolnoma uživantskem smislu.

[…]

Katarina

31.12.2010|

Tista nad Ljubljano. Po nekaj letih in raziskavah, kako sploh priti do izhodišča za izlet na Katarino, sva jo končno našla in tudi osvojila. Morala sva izkoristiti enega od teh čudovit dni, s katerimi nam je postregla mrzla zima, in malo pobegniti iz mesta. Hkrati sva odprla še sezono iskanja izgubljene kondicije, ki se je z londonsko gripo še bolj izgubila. Bo treba zlesti še na kakšen hrib preden jo bova spet našla. Jaz bom svoje zakrnelo telo raztegnila še z jogo in tekom na smučeh.

Veliko pametnega o Katarini ne znam povedati, razen to, da ima zelo lepo ime :) in da je bil vzpon nanjo pravi zimski užitek, po katerem imam spet občutek, da lahko diham. In zjutraj sem slišala, da je gori jasno in -4 °C. Če bi se radi nadihali tudi vi in imate avto, vam priporočam, da izberete pot, ki sva jo tudi midva. Do Katarine sva se odpravila po “stari” cesti iz Ljubljane proti Kranju. V prvem semaforiziranem križišču v Medvodah sva zavila levo in ko sva prečkala železnico, sva v križišču z ogromno tablami1 spet zavila levo in se nato držala smeri za Slavkov dom, kjer sva pustila najinega konjička. Nato sva se podala v smeri puščic in jim pridno sledila, dokler nisva po dobri uri hoje v daljavi zagledala majhne cerkvice na enem od vrhov. Kasneje sva ugotovila, da je to Sv. Jakob, ki ga bova obiskala ob naslednjem osvajanju Polhograjskega hribovja oz. Polhograjskih dolomitov.

prihod v Medvode, drugo zavijanje levo, sledenje smerokazom za Slavkov dom, izhodišče za vzpon na Katarino

[…]

  1. Glej spodnjo fotografijo. []