Armenija v Šiški

24.04.2010|

Ne vem, koliko skupnega imata oz. sta imela festival Armenija od blizu, ki se že od decembra 2009 poteka v hramu slovenske kulture, in koncert armensko-ruske zasedbe Deti Picasso, ki se je ponovno vrnila na naše male odre. Verjetno jima je skupna le država, ki jo še do junija predstavljajo v Cankarjevem domu in je hkrati tudi država, iz katere prihajata gonilni sili slikovitih Picassovih otrok, sestra in brat Arutyunyan.

Z Armenijo sem se prvič – tako zares – srečala ravno zaradi koncerta, ki so ga imeli Deti Picasso v okviru Trnfesta 2008. Spomnim se, da so me tistega avgustovskega večera tako začarali, da sem si kupila kar dva njihova albuma in jih dodobra preposlušala. V njihovi glasbi je nekaj, kar me vznemirja in pomirja hkrati. Ob njihovih rockersko psihadeličnih zvokih me odnese v svet čustev. Nekam, kjer se počutim tako zelo dobro, tako zelo doma. Nekaj takega sem občutila tudi na koncertu 22. aprila, ko so Deti Picasso gostovali v Kinu Šiška.

[…]

Nick Oliveri, Cojones, Ana Plamenita, petek trinajsti …

14.11.2009|

Petek trinajsti je bil dolg dan, ampak tudi eden lepših dni v zadnjem času. Najprej sem se odpravila do Cankarjevaga doma, kjer je potekal razstavni sejem Frankfurt po Frankfurtu, nad katerim sem bila razočarana. Vem, da sejem ni kriv, da jaz na tisti majhni stalaži, ki je gostila Kitajsko, nisem našla potencialne teme za sinološko diplomo. Ampak vseeno sem nekako pričakovala, da bo večja ponudba knjig na temo Kitajske, če je bila Kitajska dežela v gosteh. Ostalih knjig je bilo kar nekaj in medtem ko sem prebirala knjigi o sodobni kitajski umetnosti, sem stala nasproti miz, kjer so ljudje oddajali naročila. Moram reči, da je bilo oddanih kar nekaj naročil.

Zdaj čakam še na knjižni sejem, ki se bo odvijal od 25. do 29. novembra. Mogoče pa tam dobim kakšno diplomsko idejo :)

Po sejmu je sledil čaj s sošolko z rusistike, s katero se nisva videli že vsaj 3 leta. Po čaju je bil že čas za kosilo, ki sva si ga sestrsko privoščili s sestro. Po kosilu in klepetu pa nazaj na kolo in domov. Na poti sem se ustavila še pri Isteniču, da bi kupila njihovo rdeče vino Modri duet, ki mi je bilo do zdaj od vseh vin, kar sem jih kdaj pila, najboljše. Žal ga niso imeli, ampak eno steklenico sem vseeno potrebovala, ker sem se kmalu zatem dobila z gospo Zino. Po tem, ko sva se našli, sva klepetali dve uri. Bilo je tako zelo prijetno in res sem neizmerno vesela, da sva se spoznali, ker je gospa Zina ena super gospa. Pa še rusko zna ;)

Ana Plamenita

[…]

Profesorica ruščine

06.11.2009|

Najprej se moram NAJLEPŠE ZAHVALITI vsem, ki ste v sredo1, mislili name in v mojo smer pošiljali polno pozitivne energije. Verjamem, da sem ravno zaradi vseh vaših misli ostala tako zelo mirna. Res me je pred začetkom predstavitve oz. zagovora diplome začelo malo stiskati, roke in glas so se malo tresli, ampak konec koncev je bilo vse skupaj prav super.

Kljub začetni tremi, sem se nekje na sredi vsega zavedla, da je to moj trenutek, moj dan, moj koncert, moja predstava in verjela sem, da bom z odra odšla kot zmagovalka. Ocena ni bila pomembna. Važno je bilo […]

  1. 4. november 2009 []

Novembrski cukrčki: Porcupine tree & Nick Oliveri

27.10.2009|

Dejstvo, da si moram že zadnji teden v mesecu splanirati proste večere v mesecu, ki prihaja, me prav nič ne navdušuje. Predvsem zato, ker človek nikoli ne ve, kaj mu mogoče pride na pot in potem, ko je razpored za službo že narejen, ga je le težko spremeniti. Še toliko težje pa je, ker delam vedno popoldan, kar pomeni, da od 15. do 23. ure služim denar za proste večere.

Zato sem o zadevah, s katerimi si bom začinila november, morala razmišljati in se zanje tudi dokončno odločiti že nekaj dni pred iztekom oktobra. Seveda sem vesela vsakega dneva v mesecu, […]

Demolition group.

11.09.2009|

Demolition group – stari prdci s pretanjenim občutkom za muziko in z močno karizmo, ki je na trenutke mogoče že kar malo strašljiva.

[…]

Trnfest in Bratko Bibič & The Madleys Sextet

27.08.2009|

Ko sem prvič pregledala program letošnjega Trnfesta, me je takoj pritegnilo ime Bratko Bibič. S tem imenom sem se prvič srečala pred nekaj leti, ko sem se kljub temu, da nisem (bila) študentka sociologije na Filozofski fakulteti, udeležila predavanj z naslovom Popularna godba, ki jih je imel Ičo Vidmar. To so bila ena bolj zanimivih predavanj v mojem študiju. Ičo Vidmar je namreč neke vrste glasbena enciklopedija. Ob nepoznavanju večine imen, ki jih je omenjal na predavanjih, sem se včasih počutila prav neumno. Glasba me je namreč od vedno zanimala, vendar se nikoli nisem podrobneje poglabljala v zgodovino glasbe in nikoli si nisem zapomnila čisto vseh imen, s katerimi sem se srečala.

Na enem od predavanj nas je Ičo spraševal, če poznamo skupino Begnagrad. Če se prav spomnim, mu ni pritrdil prav nihče. To je bilo prvič, da sem se srečala s skupino Begnagrad in imenom Bratko Bibič, ki je bil eden od članov te skupine. Zapomnila pa sem si ga verjetno še najbolj zaradi asociacije na igralca Poldeta Bibiča :) Kasneje sem v sklopu Popularne godbe brala tudi njegovo zelo zanimivo knjigo Hrup z Metelkove: tranzicije prostorov in kulture v Ljubljani.

Bratko Bibič

[…]