Polnjene bučke

28.07.2010|

Se še spomnite, kako vroče nam je bilo pred dvema tednoma? Komu se da kuhati v taki vročini? To je bil čas za solate na sto in en način. Poleg tega je poletje tudi čas, ko na naših vrtovih že lahko pobiramo pridelke. Tako so na našem domačem vrtu poleg druge zelenjave zrasle tudi lepe bučke in mi smo jih napolnili z okusnim nadevom, jih kljub vročini, ki je skozi še tako majhne špranjice silila v hišo, za pol ure postavili v segreto pečico in jih z užitkom pohrustali.

[…]

Okus Peterburga

11.03.2010|

Skoraj vedno, ko se spomnim na Rusijo in Peterburg, se spomnim tudi na palačinke, polnjene z gobami v kisli smetani in sirommmmmmm. Nekajkrat sem to poslastico zimprovizirala tudi sama. Priprava sicer vzame nekaj časa, a se splača. Če mi ne verjamete, poskusite sami ;)

Meni je najbolje, da si najprej pripravim gobe. Pol kilograma svežih šampinjonov olupim in jih narežem na lističe. Nato si pripravim maso za palačinke, jih spečem in pokrijem s krožnikom, da čim dlje ostanejo tople. Že je na vrsti praženje gob, ki jim na koncu dodam še kislo smetano. Polovico še tople palačinke obložim z gobami v […]

Pizza? Pica? Najboljša je domača.

12.01.2010|

Najboljšo pico sem vedno jedla doma, kar verjetno ni nič nenavadnega, saj sem se vedno znova lahko tik pred zdajci odločila, s čim jo bom obložila. Tokat se mi je po dolgem času spet zahotelo jesti hrano, ki spomni na Italijo in na to, da so italijanske pice daleč stran od slovenskih. S svojo skromno obloženostjo so veliko bolj podobne “pravim” picam, ki naj bi veljale za hrano sužnjev. Me prav zanima, kaj si Italijani mislijo o slovenskih picah …

Moja pica se je tokrat ponašala s polnozrnatim testom. Namesto navadne moke sem uporabila polnozrnato pšenično in pirino moko in skoraj zagotovo bom polnozrnato testo za pico delala tudi v prihodnje. Polnozrnata moka da pici drugačen in prav poseben okus. Poleg tega se mi zdi, da sem se veliko lepše najedla. Nič tistega težkega občutka v želodcu, kot ga imamo po kakšni bolj močni in težki hrani.

pirina in pšenična polnozrnata moka + kvas

[…]

Mencigar – Nobile ali razvajanje za posebne priložnosti

03.01.2010|

Predzadnji decembrski dan je bil ustvarjen kot nalašč za to, da sva si popoldan vzela samo zase in šla najine čute razvajat v prekmursko gostilno Mencigar – Nobile sredi Ljubljane oziroma na Zarnikovi ul. 3. O tem, kako dobra je ta gostilnica, sem prvič prebrala pri Chefu, ki je Mencigar – Nobile testiral tudi za revijo Potepanja. Se pridružujem vsem njegovim pohvalam :)

Pri Prekmurcih mi je bilo všeč, da sva bila v gostilni, ki ima tri sobe, skoraj sama. Usedla sva se v kot Goričke sobe, kjer je bila miza pripravljena za dva in se predala prebiranju jedilnika. Kljub temu, da sva si ga podrobneje ogledala že na spletni strani gostilne, sva morala še enkrat prebrati kaj ponujajo ljubljanski Prekmurci. Nato je zelo prijazna gospa natakarica v kuhinjo odnesla najino naročilo … najprej Gorički tanjer za 2 osebi, potem pa fazan po kmečko in pečene dödöle. Pila sva pol litra Modre frankinje in vodo.

Preden sva dobila hrano, sva imela dovolj časa, da sva si podrobno ogledala tudi sobo, kjer sva bila. Ambient je bil … kmečki, prijeten, topel in preprost, kar je najino razpoloženje samo še izboljšalo.

nadvse prijetna Gorička soba

[…]

Mesna lazanja – samo, če imate čas in voljo

11.11.2009|

Zdaj, ko je z diplomo z mene padlo eno veliko breme, sem končno imela spet čas, da za kosilo skuham še kaj drugega, kot testenine s kupljeno omako. Ko sem bila nazadnje v trgovini, me je nagovorilo testo za lazanjo. Čeprav sem se te slastne jedi lotila prvič, sem bila z njo nadvse zadovoljna. Vsekakor pa sem se naučila veliko o zaporedju priprave in še, da za pripravo lazanje potrebujemo približno 2 uri.

Pri Barilli so se potrudili in recept za lazanjo zapisali tudi na škatlo, v kateri prodajajo testo, ampak, ker ni bilo slovenske verzije in ker se mi ni dalo ubadati z angleščino, sem recept za lazanjo poiskala kar v kuharici, ki sva jo dobila za darilo od njegove mame. Iz zelo priročne knjige Recepti sestre Nikoline, ki ji po mojem mnenju manjkajo samo slike jedi, sem vzela že kar nekaj receptov.

končni izdelek

[…]

Hačapuri ali vonj po Gruziji

02.09.2009|

Že kar nekaj časa je minilo, odkar je Irena prinesla novico o odlični postrežbi in hrani v gruzijski restavraciji Zlato runo v Župančičevi jami v Ljubljani. Še večkrat pa je omenjala odličen hačapuri.

Ko smo se nekoč skupaj odpravili v Zlato runo, kjer vas res postrežejo tako, kot se spodobi, smo seveda morali poskusiti tudi to gruzijsko “čudo”. Hačapuri je bil slan, sirast, topel in tako zelo okusen, da sem se odločila, da na medmrežju poiščem recept in se, če ne bo pretežko, tega lotim tudi sama.

Različnih receptov na internetu je verjetno toliko, kolikor je različnih vrst te jedi. Če sem prav ugotovila, so razlike minimalne in so odvisne predvsem od tega, v kateri gruzijski pokrajini je jed pripravljena. Neko podobno jed, ki se imenuje peynirli, naj bi imeli tudi v Turčiji. Če to posplošimo za slovenske gurmane, gre v bistvu za neke vrste pito. Na angleški Wikipediji so hačapuri prevedli kar s sirovo pito.

Recept, ki mi je bil všeč, sem našla že pred nekaj meseci, čas in volja, da vse skupaj tudi preizkusim, pa sta prišla malo kasneje :)

moka + soda + jogurt +sol + sladkor + jajce + olivno olje

[…]