Katarina

31.12.2010|

Tista nad Ljubljano. Po nekaj letih in raziskavah, kako sploh priti do izhodišča za izlet na Katarino, sva jo končno našla in tudi osvojila. Morala sva izkoristiti enega od teh čudovit dni, s katerimi nam je postregla mrzla zima, in malo pobegniti iz mesta. Hkrati sva odprla še sezono iskanja izgubljene kondicije, ki se je z londonsko gripo še bolj izgubila. Bo treba zlesti še na kakšen hrib preden jo bova spet našla. Jaz bom svoje zakrnelo telo raztegnila še z jogo in tekom na smučeh.

Veliko pametnega o Katarini ne znam povedati, razen to, da ima zelo lepo ime :) in da je bil vzpon nanjo pravi zimski užitek, po katerem imam spet občutek, da lahko diham. In zjutraj sem slišala, da je gori jasno in -4 °C. Če bi se radi nadihali tudi vi in imate avto, vam priporočam, da izberete pot, ki sva jo tudi midva. Do Katarine sva se odpravila po “stari” cesti iz Ljubljane proti Kranju. V prvem semaforiziranem križišču v Medvodah sva zavila levo in ko sva prečkala železnico, sva v križišču z ogromno tablami1 spet zavila levo in se nato držala smeri za Slavkov dom, kjer sva pustila najinega konjička. Nato sva se podala v smeri puščic in jim pridno sledila, dokler nisva po dobri uri hoje v daljavi zagledala majhne cerkvice na enem od vrhov. Kasneje sva ugotovila, da je to Sv. Jakob, ki ga bova obiskala ob naslednjem osvajanju Polhograjskega hribovja oz. Polhograjskih dolomitov.

prihod v Medvode, drugo zavijanje levo, sledenje smerokazom za Slavkov dom, izhodišče za vzpon na Katarino

[…]

  1. Glej spodnjo fotografijo. []

Vzamem.

01.11.2010|

Pred kakšnim letom ali dvema sva se z Romanom zafrkavala, da če se bo kdaj želel poročiti z mano, me bo moral pred tem peljati v Logarsko dolino. Čeprav sva se že nekajkrat odločila, da se bova res odpeljala tja, nama jo je vedno zagodlo vreme ali pa je vmes prišlo kaj drugega. Zadnje dni oktobra pa je narava le postregla z nekaj sončnimi dnevi. Sprejela sva odločitev, se usedla v avto in se odpeljala v to dolino, o kateri sem že tolikokrat slišala same lepe stvari. In zdaj, ko me je odpeljal v Logarsko dolino in tudi naokoli po Solčavski panoramski cesti, se lahko tudi poročiva :)

Že med vožnjo proti cilju sva se pogovarjala, da bova prav gotovo še kdaj prišla v te kraje, ki niso samo odlična začetniška točka za hojo v gore, ki sestavljajo Kamniško-Savinjske Alpe, ampak ponujajo tudi Pravljični gozd za najmlajše in polno drugih možnosti za sprehode ali kakšne druge športne aktivnosti. V neposredni bližini, pod goro Olševo, je na primer tudi jama Potočka zijalka, kjer so v začetku 20. stoletja odkrili 40 tisoč let staro bivališče jamskega človeka in različnih živali. V jami so našli tudi najstarejšo šivanko na svetu. Zanimivih stvari, ki jih lahko najdete v krajinskem parku Logarska dolina, pod katerega spadata še dve dolini – Robanov in Matkov kot – kraj Solčava in Podolševa s panoramsko cesto, je veliko preveč, da bi vse stlačili v en sam kratek izlet.

[…]

Ena o turizmu v Bohinju

18.07.2010|

Zadnja leta sem v bohinjski turizem vpletena bolj posredno. Nekaj o njem izvem iz medijev – ponavadi ni to nič kaj dobrega – nekaj informacij pa dobim doma. Ko sem vsaj poletja še v celoti preživljala doma v Bohinju, pa sem bila zelo povezana in vpletena v turistično dogajanje v tej slovenski kotlini pod Julijskimi Alpami.

Že večkrat sem razmišljala, da bi napisala kaj konkretnejšega na to temo, pa sem si vedno znova premislila. A ker je bilo zadnje čase kar nekaj impulzov, sem se odločila, da napišem, kaj predvsem mene moti pri tem našem ljubem turizmu.

A naj vseeno začnem s pozitivnimi stvarmi, ker me ZELO moti pesimizem, ki vse prevečkrat veje iz ljudi, še bolj pa iz novinarskih prispevkov, ki jih lahko gledamo predvsem na RTV SLO1

[…]

  1. POP in Kanal A sta preveč senzacionalistična za moj konzervativni okus, zato ne vem, kako o teh stvareh poročajo tam, če sploh. []

Coprniški ples na Slivnici

28.06.2010|

Že dolgo nisva bila na kakšnem izletu in noge so me že nekaj časa priganjale naj jim vendar zadam kakšno pohodniško nalogo. O vzponu na Slivnico nad Cerknico oziroma nad Cerkniškim poljem sva se pogovarjala že lani, ko sva se prvič odpravila do Cerkniškega jezera. Malo bolj sva o tem vrhu začela sanjati pozimi, a vse do zadnje junijske nedelje1 nama ni uspelo.

Tokratna nedelja je bila kot naročena za kratek izlet. Kratek predvsem zaradi tega, ker me je popoldan čakala služba. Do Cerknice iz Ljubljane pa je približno dobre pol ure vožnje. Ob 5:30 sva vsa zaspana ugasnila cvileča telefona in čez slabo uro sva se odpeljala iz Ljubljane na primorsko avtocesto. Zapustila sva jo na Uncu, parkirala avto na večjem parkirišču skoraj na koncu Cerknice in jo mahnila navkreber.

[…]

  1. 27. junij 2010 []

Kamnik – nekakšna priprava na dopust

01.05.2010|

Služba je služba in to, da imam vozniški izpit že dva meseca, sem proslavila tako, da sem se čisto sama odpeljala v neznani Kamnik. Kakšne večje treme nisem imela (več) in na koncu sem bolj po nesreči :) parkirala na Glavnem trgu pred kamniškim TIC-em, kamor sem bila namenjena. Priznam, pri novih vozniških izzivih sem še nekoliko nerodna, ampak vseeno vidim, da se z vsakim nadaljnjim (kilo)metrom naučim nekaj novega in sem vse boljša. Prav tako sem vedno znova ponosna nase, ko mi uspe lepo parkirati. Če mi prvič ne uspe najlepše, popravim, ker nočem biti ena izmed množice voznikov oz. voznic, ki parkirajo tako malomarno, da med dvema avtomobiloma ostaja ravno kakšnega pol metra premalo, da bi se mednju parkiral še nekdo. In vse, kar bi morali ljudje narediti je, da bi kdaj pomislili tudi na druge. Zelo podobna stvar glede parkiranja se dogaja tudi v kolesarnici bloka, kjer živim.

[…]

Od Moskve do Petuškov z Varietejem

19.03.2010|

Že decembra sem pisala, kako si bom ogledala priredbo romana Venedikta Jerofejeva Moskva-Petuški v izvedbi Varieteja. Ampak mi je najprej zmanjkalo časa, potem še denarja in ogled je bil odložen za nedoločen čas. V četrtek, 18. marca, pa sva se le dobili s prijateljico rusistko in se pred še vedno kar precej hladnimi večeri zavlekli v kavarno hotela Union, si (kako nerusko?) naročili vsaka 2 deci belega vina in vodo ter uživali v uro in pol dolgi predstavi. Čeprav je predstava polna zabavnih scen, je vseeno žalostna, saj kljub velikim naporom, Veničke – glavnega junaka – vlak ne pripelje do cilja v Petuške, kjer naj bi ga ob 11.00 na peronu čakala njegova blondinka. Tam je tudi njegov mali sin …

[…]