Dela prost, kulturni dan

08.02.2017|

Končno. Kulturni dan. Dan, ko mi ni bilo treba v službo zaradi kulture. Ker pogrešam umetnost, sem čutila, da moram vsaj delček tega prostega, kulturi posvečenega dneva nameniti ravno njej – umetnosti, kulturi.

Kultura oz. umetnost je nekaj, kar meni osebno daje zelo veliko. Veliko nečesa, česar ne znam opisati z eno samo besedo. Daje mi svobodo. Svobodo v glavi. Širi moj pogled. Podira meje moje tolerance. Sili me v razmislek. Razmislek o življenju, ki je večje od 8-urnega delovnika in gospodinjenja. Zaradi umetnosti sem bogatejša. Domišljam si, da zaradi umetnosti in kulture pikico bolje razumem druge ljudi, kulture, ponavljajočo se zgodovino.

Občudujem […]

Maksim Gaspari – iz naroda za narod

07.09.2010|

Z avtom počasi postajava prava prijatelja in končno sva prišla do točke, ko nama ni več tako zelo neprijetno, če se naokoli voziva sama. Seveda vedno z največjim veseljem v svojo družbo sprejmeva še koga, predvsem če se odpravljava na nama še neznano pot, družba pa je sposobna brati zemljevid in table, ki nam pomagajo do želenega cilja. Bled, kamor sva se pred nekaj dnevi z avtom iz Ljubljane odpeljala v družbi moje sestre in jo kasneje dostavila še do Bohinja, se nahaja na relaciji, ki mi je zelo dobro znana še iz časov, ko sem se največ vozila na […]

Svet je en sam velik Pop Life

13.05.2010|

V Hamburgu sva se po obisku pri gospodu Ingu Lüthjensu v njegovi domači galeriji Art China zasidrala v kampu, namenjenem avtodomom v bližini Wilhelmsburga na jugu mesta. To je nekakšno hamburško predmestje, kjer živijo ljudje različnih barv, potez in verskih prepričanj. Zadnji dan, ko sva na postaji S-Bahna1 v Wilhelmsburgu čakala na enega od avtobusov, ki naju je odpeljal do kampa v bližini pokopališča Friedhof Finkenriek, sva ugotovila, da je večini tamkajšnjih prebivalcev najbrž skupna le muslimanska vera. Razmišljala sem, da verjetno še nikoli nisem bila v mestu, kjer bi naenkrat lahko videla toliko različnih ljudi – v Hamburgu živijo vsi, od Indijcev in ostalih Azijcev, Turkov in drugih prebivalcev Bližnjega vzhoda, do črncev z različno temno poltjo in Nemcev/Evropejcev. Najbolj lepo pa se mi je zdelo, da v zraku ni bilo čutiti prav nobene nestrpnosti. Tudi na metroju je bilo zelo mirno. Nobene napetosti, kakršno sem lahko začutila na primer v Moskvi.

Ker sva parkirala tako “daleč” od centra, sva imela seveda ta privilegij, da sva se morala peljati do glavnih atrakcij najprej z avtobusom (vožnja je trajala približno 15 minut), nato pa še z S3 (nadaljnjih 8 minut) do centra. Ker je celoten odsek proge S3 od Wilhelmsburga do glavne železniške postaje, kjer sva izstopila prvi dan, nad zemljo, sva že takoj dobila približen občutek, kako izgleda pristaniški Hamburg. Ko sva izstopila na Hauptbahnhofu, sva najprej poiskala Hamburger Kunsthalle – enega največjih in najpomembnejših hamburških muzejev. Tam je bila namreč na ogled razstava, posvečena umetnikom pop arta z naslovom Pop Life. Ker sem že doma izvedela, da bodo imeli v soboto, 8. maja2 ob 15:00 voden ogled za dodatne 3 evre (vstopnica je stala 10 evrov), sva se odločila, da si vstopnice priskrbiva še preden nama jih razprodajo. Ne glede na to, da sva bila pri muzeju že opoldan. Po ogledu razstave sva bila zelo vesela, da sva si privoščila tudi vodenje, saj sva na ta način veliko bolje razumela razstavljena dela.

[…]

  1. schnell Bahn oz. hitri vlaki v Hamburgu in njegovi bližnji okolici dnevno naredijo okoli 1000 poti, pokrivajo 140-kilometrsko mrežo, in prepeljejo približno 600.000 potnikov na dan []
  2. razstava je trajala le še do nedelje, 9. maja 2010 []

Svet zbira sodobno kitajsko umetnost (7. del)

29.04.2010|

CHIU, MELISSA. Chinese Contemporary Art – 7 Things You Should Know. Kitajska: AW Asia, 2008
7. THE WORLD IS COLLECTING CHINESE CONTEMPORARY ART. (str. 83 – 90)
Še nedolgo tega je bila najobsežnejša zbirka sodobnih umetniških del kitajskih sodobnih ustvarjalcev v rokah tujcev. Tisti, ki so začeli z zbiranjem omenjenih del, so zelo dobro predvideli, kakšno vrednost bodo nekoč imela dela sodobnih kitajskih umetnikov.

Eden izmed takšnih zbirateljev je v Švici rojeni Uli Sigg, ki je bil leta 1980 udeležen v prvem uradnem poslu, ki ga je Kitajska izvedla z nekim tujim podjetjem, poleg tega je bil med letoma 1995 in 1998 švicarski veleposlanik na Kitajskem. Danes v njegovi zbirki najdemo več kot tisoč del.

[…]

Kitajska ima vse več muzejev za sodobno umetnost (6. del)

28.04.2010|

CHIU, MELISSA. Chinese Contemporary Art – 7 Things You Should Know. Kitajska: AW Asia, 2008
6. CONTEMPORARY ART MUSEUMS IN CHINA ARE ON THE RISE. (str. 75 – 82)
Trenutno je na Kitajskem bolj malo muzejev posvečenih sodobni umetnosti. Večinoma gre za privatne prostore, saj je na Kitajskem zelo malo javno dostopnih zbirk sodobnih umetniških del. Še pred kratkim so državni sodobni muzeji funkcionirali kot začasne razstavne hale in niso zbirali ter razstavljali svojih kolekcij.

Med državne muzeje, ki razstavljajo in tudi zbirajo dela sodobnih kitajskih umetnikov, spadajo: National Art Museum v Pekingu, Shanghai Art Museum v Shanghaiju, Guangdong Museum of Art v Guangdongu in OCT Contemporary Art Terminal (OCAT) v Shenzhenu. Med zasebne muzeje s sodobno umetnostjo spadata shanghaiska Shanghai Museum of Contemporary Art in Duolun Modern Art Museum. V Pekingu najdemo Today Art Museum in Ullens Center for Contemporary Art, ki se nahaja na območju 798 – to je tovarna, prenovljena po načrtih francoskega arhitekta Jean-Michela Wilmottea. Center Ullens se ponaša z eno najbogatejših in najpomembnejših zbirk na Kitajskem. Sodobno umetnost zelo aktivno zbirajo tudi v zasebnih muzejih Square Art Museum v Nanjingu in v Zhengda Modern Art Museum v Shanghaiju.

[…]

Diaspora kitajskih umetnikov se vrača domov (5. del)

27.04.2010|

CHIU, MELISSA. Chinese Contemporary Art – 7 Things You Should Know. Kitajska: AW Asia, 2008
5. THE CHINESE ARTISTS’ DIASPORA IS RETURNING TO CHINA. (str. 65 – 74)
Leta 2001 so kitajskega umetnika Cai Guo-Qianga, ki živi v New Yorku povabili, da pripravi zahtevno pirotehnično predstavo med vrhom Azijsko- Pacifiškega ekonomskega sodelovanja (APEC) v Shanghaiju. Pompozna predstava, ki jo je uprizoril Cai Guo-Qiang, je pomenila točko, na kateri se je spremenil uradni odnos do sodobne umetnosti in izseljenih umetnikov. Vse od leta 1986, ko je Cai emigriral na Japonsko in kasneje v ZDA, pa do leta 2001, ko so ga povabili naj pripravi omenjeno predstavo, je bilo razstavljanje njegovih del na Kitajskem prepovedano. Kmalu po APEC-ovi predstavi so mu v muzeju Shanghai Art Museum pripravili razstavo. To častno gesto je večina razumela kot znamenje, da kitajski umetniki, ki živijo v tujini, zdaj lahko razstavljajo v državnih muzejih po Kitajski.

[…]