Že velikokrat sem povedala, da je Festival Kanal, ki ga organizirajo v Bohinju, eden mojih najljubših poletnih festivalov. Vsako leto postreže s šestimi koncertnimi poslasticami in vedno se najde kakšen koncert, ki ga grem poslušat in pogledat s toliko večjim veseljem.

Med takšne spada tudi koncert Tori tria pod taktirko harmonikarja Jureta Torija, ki se je zgodil 21. julija. Koncert je bil zanimiv, številčno ne ravno najbolje obiskan, a zato toliko bolj intimen. Meni osebno je bil to najboljši koncert od vseh tistih, ki sem jih videla v Kanalu.

Po nekajkratnem menjanju položaja ogleda, sva z Romanom na koncu končala tam, kot ponavadi – v kanalu, nekaj metrov stran od odra, a še vedno v prvi vrsti. Čisto po domače sva zadnjici utaborila na kamnitih tleh, hrbta pa naslonila na steno kanala. Pijača je na svoj trenutek pridno čakala ob strani. Kasneje se nama je pridružila še kurjapolt s svojo pijačo in nekaj informacijami glede tele žalostne zgodbe, ki jih je delila z nama po končanem muziciranju na odru.

Noge in roke se niso pustile motiti in so še vedno znova lovile ritem – zdaj so prevladovali bobni, zdaj kontrabas, a pregled nad celotnim dogajanjem je vseskozi imela harmonika. Včasih je celotno telo zgrabila želja po gibanju v ritmih tanga, ki so odzvanjali od sten kanala. Bilo je enostavno čudovito.

Čeprav nas v kanalu ni bilo toliko, kot pred tednom, ko je mali oder z mehiškimi in kubanskimi ritmi zasedla velika kubanska zasedba Mariachi real jalisco, smo vseeno uspeli glasove rok in grl povzdigniti tako visoko, da smo dobili dodatno skladbo. Za vse, ki so želeli še več, so imeli fantje s sabo tudi ploščke Our day/Najin dan.

Po koncu smo se počasi razšli. Kurjapolt je svoje kolo zložila v Romanov avto in odpeljala sva jo domov, midva pa sva se odpravila nazaj proti Ljubljani. Prižgala sva radio in glej ga, kakšno naključje … na Valu 202, se je ravno vrtela predstavitev zgoščenke Our Day/Najin dan Tori tria. Žal nama frekvence niso bile najbolj naklonjene in sva zaradi slabega signala preslišala pol intervjuja, ki ga je z Juretom posnela Jolanda Fele. Nekje na Bledu so se radijski valovi le umirili in še zadnjič tisti dan sva lahko slišala skladbo Za en dotik, ki so jo igrali tudi na Kanalu.

Oh, ja. Naslednja kanalska postaja, vsaj zame, bodo Orleki, 11. avgusta. To bo tudi zadnji letošnji koncert v kanalu. In že se veselimo naslednjega leta. Na žalost pa mi bo uspelo zamuditi koncertne piknike pred hostlom Pod Voglom, kobodo ob sobotah igrali Vortex Magnolia (24. julij), theLIFT (7. julij) in Carnaval (14. avgust).