Pred nekaj dnevi sem se po dolgem času spomnila gospoda župnika, ki je bil eden mojih največjih učiteljev. Pavel Uršič (24. junij 1929 – 30. oktober 2016). Razmišljala sem, da moram ob naslednji priliki domače vprašati, če še sploh živi. Danes pa sem izvedela, da je 30. oktobra odšel domov.

V življenju srečamo veliko ljudi. Nekateri gredo le mimo, drugi se celo za nekaj časa ustavijo, z nekaterimi se družimo dalj časa, le redki pa so tisti, s katerimi preživimo večji del svojega življenja. Prvi gredo mimo, kdo izmed njih nam mogoče z nasmehom ali prijazno besedo celo polepša trenutek ali dan, ostali pa v nas puščajo različno močne pečate. Hvaležna sem za vse ljudi na svoji poti. Še posebej sem hvaležna za to, da je velika večina teh ljudi v mojem življenju pustila zelo lep pečat. Zaradi njih sem to, kar sem.

Med prav posebnimi ljudmi, ki jih tukaj ne bom več srečala, pa bi jih z največjim veseljem, je prav gotovo tudi župnik Pavle Uršič. Spomnim se, kako nas je smrkavce pobiral po vaseh s svojim zelenkastim opel kadetom karavanom in nas prevažal naokoli. Med potjo smo glasno molili in peli. Ko sem bila v 4. razredu, me je povabil na 10-dnevno potovanje po Nemčiji in Švici, ki ga je organiziral za mladino in odrasle. Sledili so Taize s Parizom, pa Lurd, Rim in svetovni dan mladih v Parizu leta 1997. Poletna potovanja z avtobusom po evropskih mestih brez staršev, ki jih je organiziral nekaj let zapored, so močno vplivala name.

Uršič je bil velik svetovljan, poln znanja, prvi človek, ki sem ga videla delati stojo na glavi, sopotniki z avtobusa pa so se na tistem postajališču nekje ob nemški avtocesti pogovarjali, da dela jogo. Z užitkom sem ga poslušala, ko sem z majhno skupinico hodila zraven njega po sobanah znamenitega Luvra. Ko sem bila že malo večja, sem se včasih z njim trmasto prerekala, on pa je užival v mojem uporništvu. Vsaj tako je z nasmehom na obrazu govoril mojim staršem.

Tudi on je bil trmast, če se spomnim na otroško dojemanje nekaterih njegovih “muh”. Zdaj razumem, da je bil le zelo dosleden in zelo načelen človek. To se je na primer odražalo tudi v načinu prehranjevanja. Bolj so mu mame po končanem verouku, ki smo ga imeli po domovih, ponujale večerje, bolj se je branil. Na koncu pa jih je uspel naučiti tudi to, da pije le domače kozje mleko. Na njegovo odločnost in načelnost je najverjetneje vplivala tudi njegova življenjska izkušnja, ki naj bi jo po pripovedovanju odraslih doživel med 2. svetovno vojno v koncentracijskem taborišču v Teharjah, ko naj bi bil že tik pred tem, da ga usmrtijo. Veliko časa pa je kasneje preživel tudi med izseljenci v Nemčiji.

Po njegovi zaslugi sem prvič brala pred publiko, prvič slišala posnetek svojega glasu na radiu in na cvetno nedeljo stala pri glavnem oltarju ter pela Jezusovo vlogo v pasijonu. Po njegovi zaslugi sem se povzpela na vrh Eifflovega stolpa, hodila po rimskem koloseju, se za eno poletje zatreskala v simpatičnega Francoza, ki sem ga srečala v Taizeju, se spoprijateljila z najboljšim in dobrosrčnim šoferjem avtobusa Poldetom iz Zagorja, se vozila z metrojem, se zaljubila v petje in tako dalje. On je tudi “vzrok” za to, da se je globoko vame zasidrala vera.

Hvala za vse, dragi oče Pavle. Zbogom.

Pavel Uršič - svetovni dan mladih, Pariz 1997

Polde in Pavle skupaj z nami (mene najdete na levi) med postankom na poti na Svetovni dan mladih v Parizu, 1997