Še preden sem bila prvič noseča, sem na veliko sanjarila o tem, kaj vse bom delala med nosečnostjo. Kako hitro se stvari obrnejo in seznam načrtov, ki jih človek sestavlja sredi dneva, tik pred spanjem ali sredi noči, ko ne more spati, se v hipu podre kot hišica iz kart … Iz podiranja načrtov med prvo nosečnostjo se očitno nisem naučila prav ničesar. Le kako sem lahko tako naivno razmišljala, da mi bo vsaj nekaj tednov druge porodniške podarilo dopoldneve, ko bom čas lahko prilagajala le svojim željam?! Trenutno teče prvi teden moje druge porodniške in že tretji teden, odkar sem doma. Najin mali junak pa je v tem času zaradi nenehnih bolehanj v vrtcu preživel dva dopoldneva in pol. Samotnih ur, ko bi se ukvarjala le s svojimi željami torej ni.

midvaKakšen občutek nemoči te prevzame, ko gledaš svojega otroka, kako pogumno prenaša bolezen, tebi pa skoraj ne preostane nič drugega, kot da potrpežljivo čakaš z njim, da bo minilo. To se mi zgodi že ob manjšem prehladu. Kako grozen mora biti občutek šele, če je tvoj otrok resno bolan … Z osem mesečnim trebuhom pa negovanje malega otroka zahteva še toliko več napora. Predvsem fizičnega. Kako naj sina privijem močno k sebi, da bi mu tudi z dotikom pokazala, da ga imam neizmerno rada, da sem mu na voljo in mu želim čim prejšnje okrevanje, ko pa je med nama njegov leto in pol mlajši Bratec?

Mali fant pa razpre svoje roke, objame tvoj trebuh, za katerega se ti zdi, da ga bo zdaj zdaj razneslo, in reče: “Batec je. Lad.” Takrat se z nasmehom na ustih in solzo v očeh zavem, da v resnici obstaja nekaj, kar je veliko bolj pomembno kot vse bolečine v medenici, ki jih skušam predihati sredi noči, potem ko se z boka počasi prevalim v sedeči položaj in čutim ravnanje kosti v horizontalno linijo. Ali pa vsi tisti egoistični načrti za proste dopoldneve, s katerimi sem se še pred slabim mesecem tako rada poigravala.

Biti mama je nekaj najlepšega. Včasih tudi najtežjega in še dobro, da se mi niti sanja ne, kaj vse me oz. nas še čaka na tej naši skupni poti. Ampak, če se bomo imeli radi, če se bomo znali sprejemati z vsemi “napakami”, če si bomo zaupali in se podpirali ter se bodrili tudi takrat, ko ne bo najlepše in ko bo bolečina res neznosna, potem bom vedela, da smo prava družina. Da mi je uspelo biti dobra mama.

Z razprtimi rokami dan za dnem objemam svoje fante in se trudim sprejeti izzive, ki jih s seboj prinašajo nova jutra. Še posebej nestrpno pa v tem obdobju pričakujem dan, ki nam bo dal Bratca. Takrat se bomo ponovno znašli v čisto novem svetu in dokler ne bomo našli najboljše poti, bo kdaj pa kdaj težko. Vendar verjamem, da bomo zmogli.