Objavljam tekst, ki je bil prvotno namenjen za objavo v reviji Potepanja. A, ker nisem bila dovolj pozorna na način pisanja, članek ni bil ravno najbolj primeren za objavo v omenjenem mesečniku. Zato sva se z urednikom dogovorila, da se dela lotim še enkrat. Tokrat je bilo v veliko pomoč tudi vreme, ki ni nagajalo z dežjem, snegom ali burjo in z Romanom sva se odpravila proti Vrhniki. Na Vrniki sva se usmerila proti Horjulu in naprej do Vrzdenca, kjer sva prepozno opazila smerokaz do ZOO parka Rožman. Zato sva na koncu Vrzdenca obrnila in ugotovila, da bi morala takoj za tablo, ki naznanja začetek vasi, zaviti čisto levo, kamor je vodil smerokaz, ki bo kmalu večji. Vsaj tako upa gospod Jože Rožmanec, ki skupaj z družino skrbi za živali.

Članek, ki sem ga napisala po obisku pri Rožmančevih, bo objavljen v majski številki revije Potepanja. Upam, da vas bo kateri od teh dveh člankov prepričal, da boste obiskali mali živalski vrt v Vrzdencu. Prepričana sem, da vam ne bo žal!

kamela Lajka

(napisano 10. marca 2010)
Pomanjkanje časa je pripeljalo do tega, da sem se z gospodom Jožetom Rožmancem, gonilno silo ZOO parka Rožman, dogovorila samo za telefonsko predstavitev njegovega parka, namesto, da bi ga obiskala. A sem vseeno odločena, da ga ob prvem prostem dnevu, ki ga bo kronalo še lepo vreme, obiščem. Pogovora v živo s tako prijetnim človekom ne gre zamuditi. Še posebej, če ti taisti gospod razkaže še sadove dolgoletnega dela, ki ga opravlja njegova celotna družina.

pav v sožitju z ovcami

Da je Jože Rožmanec danes lahko tam, kjer je, je moral že čez veliko ovir. Nekaj izzivov ga sicer še vedno čaka, a kot sam pravi, je najbolj zoprna ravno birokracija, vse ostalo je čista ljubezen do živali, ki jim želi omogočiti dostojno življenje. Verjetno si gospod Jože, ko je med 2. in 3. razredom osnovne šole rešil življenje prvi mali srnici, nikoli ni mislil, da ga bo ravno to dejanje pripeljalo tako daleč, da ima sedaj na enem hektaru 50 živali, ki pripadajo 20 različnim vrstam. Kot mi je povedal v pogovoru, so tik preden sem ga poklicala, pod streho, na toplo odpeljali dva kozja novorojenca. Nova “družinska” člana je bilo treba čim prej zaščititi pred mrazom in burjo, ki je ta dan pospravljala po naši Sloveniji. Da bi le odnesla tudi vsa polena, ki si jih pri nas mečemo pod noge …

Ta srnjaček je tako simpatičen, da bi ga kar odpeljala domov ...

Pustimo burjo in ostanimo pri nebogljenih živalih in njihovem skrbniku. Kot sem že omenila, je gospod Jože kot osnovnošolec začel skrbeti za osirotele srnice. Ko so tudi okoliški prebivalci izvedeli, kaj počnejo pri Rožmančevih, so k njim začeli pridno voziti mladiče, ki so jih kmetje med košenjem travnikov velikokrat ranili s kosilnicami. Gospod Jože je te živali z veseljem sprejemal in jim pomagal ter tako imel doma tudi do pet mladičkov na sezono. Nekega dne so v njegovo “sirotišnico za živali” prišli še prašički. Potem je v neki televizijski oddaji videl, da na Kočevskem oddajajo medvedjega mladička, ki so ga rešili pred smrtjo in ga hranili s Čokolinom. Nemudoma se je odpravil ponj. A ker so za medvedka zahtevali plačilo, česar si žal ni mogel privoščiti, se je domov vrnil sam. Leta 2002 je dobil druga dva medveda, Lina in Timija. Kosmatinca sta pri njem še danes in ju lahko vidijo vsi, ki se oglasijo v tem mini domačem živalskem vrtu.

dobrovoljček

Dejstvo, da je imel gospod Jože doma vse več živali, je botrovalo težkim naporom, da bi zadevo uredil tudi pravno. Takoj, ko smo bili tudi pri nas deležni evropske zakonodaje, je k Rožmančevim prišla inšpekcija in jim dala tri mesece časa, da zadeve uredijo skladno z zakon. Uspelo jim je. A to ni bilo vse. Z leti je gospodarju uspelo pridobiti tudi vse papirje, ki dovoljujejo zadrževanje in prikazovanje živali. Tako se je 9. maja 2008 ZOO park Rožman tudi uradno odprl za javnost. Ste opazili ta datum? Deveti maj – dan zmage.

Vendar zmage ne bi bilo, če Jože in njegova družina ne bi vsako jutro najprej naredili obhoda in preverili, če so vse živali dobro in se ponoči kateri izmed njih ni pripetilo kaj neprijetnega. Ko sem ga vprašala, če mu živali na neki način same povedo, da je z njimi kaj narobe, mi je odgovoril, da ja. “Veste to je tako … Tisti ljudje, ki imajo posluh, se bodo lahko naučili igrati kateri koli inštrument ali pa bodo znali zapeti katero koli pesem. Tisti, ki pa posluha nimajo, tega ne morejo narediti. Podobno je pri tem, če človek zna prisluhniti in slišati živali. Jaz sem z živalmi že celo življenje in zelo hitro slišim oziroma vidim, če je kaj narobe.” Jutranjemu obhodu, pri katerem ugotovijo, da je z vsemi vse v najlepšem redu, sledi hranjenje in ostale zadolžitve.

čudovita kosmatinca Timi in Lino - prava slovenska lepotca

čudovita kosmatinca Timi in Lino - prava slovenska lepotca

Nazadnje, ko sem bila v živalskem vrtu, sem se počutila malo hinavsko. Jaz na prostosti si ogledujem živali v kletkah – izložbah. Zakaj ljudje zapiramo živali, namesto, da bi jim raje omogočili normalno življenje v okolju, ki je zanje najbolj primerno? Zaradi tega razmišljanja sem vprašala gospoda Jožeta, če mu kdaj očitajo, da ima živali v ujetništvu, ali če se njemu samemu kdaj zdi, da so njegove živali v ujetništvu. Povedal mi je, da tudi sam ni ravno navdušen nad ujetimi živalmi, a je treba na to stvar vseeno pogledati z druge strani. Vse živali, ki so pri njem, so tam zato, ker so bile sirote in bi brez njegove pomoči že davno poginile. Zato si zelo prizadeva, da bi lahko njegov park postal del evropskega združenja živalskih vrtov, ki skrbi za to, da živali, ki so v nekem vrtu “odveč”, dajo drugim živalskim vrtovom, ki jim lahko omogočijo dostojno življenje. Pri tem me je zelo presenetil podatek, da je v živalskih vrtovih veliko “odvečnih” živali, ki jih strpajo v prostore, kjer jih obiskovalci ne vidijo. Te živali, če jih ne morejo oddati kakšnemu drugemu živalskemu vrtu, evtanazirajo ali pa z njimi nahranijo živali, ki so drugače na ogled obiskovalcem. “Takšnih živali je zelo veliko in so varno skrite za lepo urejenimi kletkami. A ljudje teh stvari ne vedo, saj se o njih nikoli ne govori,” mi je povedal Rožmanec. Človek kar ne more verjeti takim zgodbam. Predvsem je to – vsaj zame – težko dojemljivo, če nekoliko klišejsko pomislim, da v živalskih vrtovih delajo ljudje, ki imajo živali res radi.

"Pa jo imam, lepo, okusno, rumeno hruško."

"Pa jo imam, lepo, okusno, rumeno hruško."

Kljub grdim stvarem, ki se dogajajo v tem svetu, je gospod Jože optimističen in odločen, da se bo še naprej boril za (svoje) živali. “Veste to ni nekaj, za kar bi lahko rekel, dovolj imam in bom nehal. Ne morem. Kaj bo pa z živalmi?!” Mi mu lahko pomagamo samo tako, da ga podpremo. Predvsem s tem, da se oglasimo pri njem in ga s plačilom vstopnice vsaj malo finančno razbremenimo. Verjamem, da se ne bi branil niti kakšne večje finančne pomoči, ki si jo vsekakor zasluži. Najbolj pa je vesel, če jih obiščejo ljudje, ki imajo radi živali. Predvsem je lepo videti otroke. Gospod Jože zanje odveže kamelo, ki malo poskoči, potem se usede in otroci jo lahko zajahajo in se z njo slikajo. “Ko odvežem kamelo, imajo otroci še posebej velike oči,” dodaja Rožmanec. Sedaj čakam samo še en lep dan, potem pa hop na potep do Vrdenca 61, kjer bosta konec marca svoj novi dom dobili še dve mali opici s Češke.

Gospod Jože je v spremstvu vseh, ki živijo v skupni ogradi, odšel po slab teden stari kozici.

Gospod Jože je v spremstvu vseh, ki živijo v skupni ogradi, odšel po slab teden stari kozici.

ena od malih kozjih dvojčic

ena od malih kozjih dvojčic

mačkon - pozer

mačkon - pozer

oven in ovnica (natančnega imena te živalske vrste si nisem zapomnila ...)

nadebudna glodalca ježevca

ta mala bela kepa je po 14 dneh s pomočjo odjuge uspela prilezti izpod snega

razmišljujoči kosmatinec

Timi in Lino

srečanja s takim divjim pujsom sredi gozda ne bi bila vesela

mala srnica, ki se je izgubila na avtocesti